The Chant – PS5 Recenzija

The Chant je igra, ki se odvija v na navidezno mirnem otoku, kjer se nahaja duhovno zatočišče. V igri igrate karakterja Jess, ki se po smrti svoje sestre odloči, da bo na otoku obiskala prijateljico, ki jo je povabila. Jess po smrti svoje sestre trpi za posttravmatsko motnjo zaradi njene preteklosti, ki jo še danes lovi v njenih mislih.

Na otoku so še drugi ljudje, ki iščejo nekaj podobnega kakor Jess. Iščejo mir in rešitev za njihove težave. Vodja duhovnega zatočišča je Tyler, ki pa iskreno ni ravno najbolj možač, ko pride do večjih problemov. Je dokaj nekoristen in se mi zdi da je v igri bolj za okras, Čeprav bi mogoče lahko imel malo večjo vlogo. Igra se začne zelo hitro razvijati in še preden se Jess dobro navadi na novo okolje se okrog nje začnejo dogajati nepojasnjene stvari, ki jih mora raziskati in se boriti za življenje s skoraj ničemer, kar bi ji lahko pomagalo.

Ker smo zadnje čase vajeni na igre, kjer igraš karakterje, ki so nekako vsaj delno bojevniki oziroma mogoče malo bolj pogumni in navajeni na nevarnejše dogodivščine, je tukaj popolno nasprotje. Jess je prestrašeno in travmatizirano dekle, ki si samo želi znebiti občutka krivde. Glavna grožnja v igri je nekaj z imenom Gloom. To je nek nezemeljski parazit, ki se pojavlja v različnih oblikah in je lahko na nek način tudi mešanica podobe človeka in rastline. Vsi Gloom sovražniki se nahajajo znotraj Glooma. Vem težko razumljivo ampak, kakor že rečeno ni iz tega sveta in jih lahko vidimo samo v nekem nadnaravnem svetu. Vse ostale človeške grožnje (kult) pa srečamo na otoku.

Jess ima na voljo le nekaj orožij, ki pa roko na srce niso najbolj mogočna orožja. Večino borbe se bo odvijalo neposredno fizično in redko kdaj se bo vse skupaj odvijalo na razdalji. Na srečo vseh nas se lahko izognemo sovražnikom in jih dejansko ne rabiš ubiti (vsaj ne vseh). Konec dneva je le borba slaba stran te igre. Slaba stran borb je tudi ta, da ni mogoče videti koliko ima naš sovražnik sploh še življenja in kdaj se bo borba končala.

V igri imamo tudi 3 različne vrstic zdravja oziroma pokazatelj le tega. Imamo pokazatelj zdravja uma, telesa in duha. Za vsako izpraznitev teh kazalnikov ima Jess različne posledice. Vaša naloga bo, da poleg borbe s sovražniki še tekom igre uravnavate vse te kazalnike. Najbolj nevaren od vseh je moč telesa. Če se le ta izprazne je ekvivalentno smrti in morate začeti od začetka od zadnje kontrolne točke. Načeloma celotna zadeva niti ni toliko komplicirana in ni težko uravnavati in kontrolirati vse kazalnike.

V igri je pridobivanje izkušenj za različne male nadgradnje dokaj preprosto in razumljivo. Z ubijanjem in premagovanjem sovražnikov pridobivate izkušnje telesa, s premagovanjem sovražnikov Glooma pridobivate izkušnje duha in z raznim prebiranjem zgodb in pregledovanjem projektorjev pa pridobivate izkušnje uma. V The Chant imate možnost izbire različnih dialogov, ki vas lahko tudi na koncu pripelje do drugačnega zaključka igre.

The Chant se poganja na Unreal Engine 4. Igra, kar se tiče grafike je glede na proračun naslova povprečna. Nikjer ni presežka lepote ampak hkrati še zmeraj lahko pričara kakšne začudene poglede, ko vidite lepoto, ki se razteza okoli otoka, kjer se borite za življenje. Kljub temu, da nimate nekih možnosti izbire grafičnosti igre na konzoli pa lahko rečem, da igra gladko teče na 60 fps. Kljub temu, da sama igra ni nek presežek pa le ta izkorišča določene funkcije, ki jih prinaša kontroler za PS5 konzole. Uporablja funkcijo prilagodljivega sprožilca in malo bolj uporablja osvetlitev kontrolerja, kakor mogoče nekatere večje igre.

Igro boste zaključili v približno 10 urah, če se ne boste preveč vlačili po otoku in uživali po ure in ure v razgledu. Igra pa ima skupaj 3 različne zaključke, ki pa so odvisni od vaših odločitev tekom igre. Igra nima možnosti ponovitve določenega dela igre, tako, da če boste želeli priti do vseh treh zaključkov boste morali igro odigrati kar trikrat. Žal pa sama igra ni toliko pritegnila, da bi bil pripravljen jo večkrat preigrati.

Glede na to, da je to prva igra založbe Brass Token definitivno ni slaba. Ima nekaj pozitivnih in nekaj negativnih točk. Verjamem, da bodo z vsako naslednjo igro boljši in boljši in da bodo tudi igre igrane z večjim užitkom. Ni najbolj grozna igra, ki bi nam pognala strah v kosti ampak ima svoje momente. Definitvno priporočam igro vsem, ki radi raziskujejo različne skrite diamante, ki imajo mogoče manj publikacije in medijskega prostora, hkrati pa vam ne morem obljubiti, da boste vsi uživali ob igranju.

6/10
Total Score
Normal

Total
0
Shares
0 Share
0 Tweet
Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

15 − 10 =

Previous Post

God of War: Ragnarok – PS5 Recenzija

Next Post

Sonic Frontiers – PS5 Recenzija

Related Posts