Minilo je nekaj časa, odkar smo se leta 2017 odpravili v inventivni znanstvenofantastični svet Magalana in njegovega protagonista igre Jaxa s standardnimi težavami. In čeprav se je pokrajinav ELEX 2 spremenila, je veliko ostalo enako. Iskreno povedano, želim si, da bi se spremenilo več, saj so zadržki originalnega Elexa večinoma tisto, zaradi česar je Elex 2 razočaral.
To bom takoj izpostavil: ne morem se spomniti ničesar pozitivnega za povedati o boju v igri sami, in zaradi tega je zelo težko priporočiti Elex 2, kljub vsemu kar so naredili prav igri. Zdi se nerodno, nenatančno in nadležno. Hitboxi so smešni. Mnogi sovražniki ponavljajo te ledeniške, naravnost neumne animacije napada, kjer je skoraj nemogoče ugotoviti, kdaj je dejansko nevarno stati blizu njih. Jaxa, ki je na tej točki že enkrat rešil svet, lahko še vedno z dvema zadetkoma ubije kakšna naključna psička ob cesti. Tokrat nudijo vsaj koristne ikone lobanj na vrstici zdravja vsakega sovražnika, da vas obvestijo, ko se borite z nečim, kar trenutno ni v vaši ligi, zato sem imel pošteno opozorilo, da je kateri koli potepuški glodalec, ki me je pravkar umoril, namenjen kot certificiran endgame zlikovec.
Boj v Elexu 2 ni slab, ker je preveč zahteven. Preprosto je slabo zasnovan. Slabo uravnotežen sistem stamine otežuje nemoten prehod med napadom, obrambo in manevriranjem, tudi po tem, ko regeneracijo stamine nadgradite veliko pozneje. To ustvarja skoraj zaporeden občutek in ne na dober način. Napadem, nato se umaknem in opazujem slabega fanta, ki veličastno zamahne po zraku, nato se lahko vrnem in spet napadem. Če stojite na svojem mestu, vas običajno ubijejo, saj so celo osnovni sovražniki enaki z zadetki in Jax potrebuje več deset stopenj, da se počuti bolj robustnega kot kos počenega stekla. Podobno kot pri originalnem Elexu, zaradi pomanjkanja streliva in napitkov mane je zelo težko izbrati čisto razdaljno gradnjo – čeprav si lahko malo pomagate, ko lahko izdelate svoje strelivo. Poleg tega je premalo učinkovitih možnosti, ko se združite v bližnjem boju.
Razlog, da je to še posebej razočaranje, je ta, da sem videl druge studie, ki ustvarjajo te vrste hardcore RPG-jev v evropskem slogu, v zadnjih letih izjemno izboljšane, ne da bi pri tem izgubili stvari, zaradi katerih je ta podzvrst edinstven. Witcher 2, ki ima toliko nostalgije kot ljudje do njega, je imel tudi grozen bojni sistem – vendar ga je CD Projekt Red popravil za The Witcher 3. Technomancer, iz Spiders, je imel tudi totalno zanič boj. Toda njegova naslednja igra, GreedFall, je bila velik korak v pravo smer, ki je zaostrila hitboxe in napadalna okna, popravila sovražnikovo nastavitev in zagotovila zanimivejše obrambne možnosti. Živimo v svetu “post-Eurojankovih” RPG-jev, a kljub temu se zdi, da je Elexov razvijalec Piranha Bytes edini studio v tej krmilnici, ki še ni tega dojel in uspel karkoli spremeniti.
Svet Magalana je zagotovo videti lepo, če ni čudnih napak in motečih pojavov, ki se zdijo še slabši, če imate na pcju navado dosti atl-tabbat. To je približno enaka nastavitev kot originalni Elex, vendar se je veliko spremenilo na zanimive in dinamične načine. Elexov konec Berserkerja je postal kanon in kot taka osrednja puščava zdaj cveti z novim življenjem po zaslugi postapokaliptičnih srednjeveških druidov LARP-jev in njihovih čarobnih svetovnih semen. Večino frakcije Outlaws v stilu Mad Maxa so prevzeli Berserkerji in ustvarili nove stile arhitekture in mode, ki mešajo kože in jantarne ogrlice z ostanki in starimi avtomobilskimi gumami. Če niste igrali izvirnika, bi se nekatere od teh sprememb morda izgubile, toda Elex 2 vam večino časa dostojno predstavi nov svet v svoji lepoti v razliko od načina bojevanja ki pa smo že omenili je porazen.
Zdi se, da je Elex 2 usmerjen proti določenemu tipu igralcev, ki misli, da Gothic 3 iz leta 2006 predstavlja zlato dobo žanra RPG, in nič po tistem ni bilo vredno črpati navdiha več. Ker v večini primerov ta 40-urna odisejada tega ni storila. Letenje po vizualno impresivnem svetu v urejenem, nadgradljivem jetpacku je bilo najbolj zabavno, kar sem imel z njim. Nikoli se nisem veselil počasnega in okornega boja ali interakcije z njegovim prepogosto bizarnim ali nesmiselnim scenarijem. Všeč mi je velik, raztegljiv, hrustljav RPG bolj kot večina, zato si želim, da bi v njih užival. Ampak, če ne bodo naredili nekaj zapiskov o tem, kam se je žanr usmeril v zadnjem desetletju in kako se je spremenil bom dal z veseljem prepustnico Elex 3, ki je ne mislim igrati.