Vsako leto se ob izidu novega EA Sports FC pojavi isto vprašanje. Ali je letošnja različica res vredna nove številke ali pa smo dobili samo še eno sezono, zavito v novo podobo, z nekaj novimi animacijami in dovolj spremembami, da lahko EA govori o “najboljši različici doslej”? Pri športnih igrah je to vprašanje še posebej pomembno, saj je meja med nadaljevanjem in posodobitvijo pogosto zelo tanka. FC 27 se zato znajde pred precej nehvaležno nalogo. Po letih, v katerih je serija svojo formulo predvsem izpopolnjevala, mora igralcu ponuditi dovolj novega, da upraviči nov začetek sezone, hkrati pa ne sme razbiti stvari, zaradi katerih se igralci k njej vračajo.
Tokrat je EA vendarle poskusil nekaj več. Največja novost je The Grounds, nov družabni prostor, ki želi povezati ulični nogomet, Clubs in različne aktivnosti v enoten svet. Poleg tega je precej sprememb doživel tudi sam gameplay, Career Mode je dobil nove plasti, Ultimate Team pa nadaljuje svojo že dobro znano pot z nekaj novimi sistemi. EA Sports FC 27 tako ni igra, ki bi se odločila vse postaviti na glavo. Veliko bolj je podobna naslednjemu koraku v smeri, ki jo je serija začela iskati že prej. In prav zaradi tega je letošnja različica precej bolj zanimiva, kot bi lahko sklepali samo iz številke 27.
Prvi vtis je še vedno zelo znan
Ko prvič zaženemo FC 27, ni težko dobiti občutka, da smo tukaj že bili. To ni presenetljivo. EA Sports FC je že dolgo serija, ki mora vsako leto ohraniti določeno kontinuiteto. Igralci želijo svoje ekipe, svoje načine igranja, svoje kariere in svoj Ultimate Team. Nihče ne bi želel, da bi EA vsako leto popolnoma spremenil način, kako deluje osnovna nogometna tekma.
Zato je prvi stik z igro precej domač. Stadioni, predstavitve, igralci, komentar, meniji in celoten občutek so takšni, kot jih od serije pričakujemo. Hkrati pa se precej hitro pokaže, da se je EA letos bolj osredotočil na to, kako se igra dejansko obnaša na igrišču. FC 27 želi igralcu dati več nadzora, predvsem pri branjenju, podajah in ustvarjanju priložnosti. Spremembe niso takšne, da bi človek po prvi tekmi pozabil na vse prejšnje različice, vendar se sčasoma začnejo poznati.
In to je pri športnih igrah pogosto pomembnejše od velikih marketinških novosti. Če se osnovna tekma igra bolje, je lahko tudi relativno majhna sprememba pomembna.
Na igrišču je letos več občutka nadzora
Največja razlika pri igranju se pokaže pri branjenju. FC 27 skuša zmanjšati občutek, da lahko določene situacije namesto igralca rešuje računalnik. Pri tekmovalnem načinu je zato več poudarka na neposrednem nadzoru branilcev, kar pomeni, da je treba precej bolj paziti na položaj igralca in trenutek, ko se odločiš za posredovanje. Tudi podaje v globino zahtevajo nekoliko več natančnosti, napadalci pa se bolje odzivajo na prostor pred seboj. EA je izboljšal tudi gibanje soigralcev brez žoge in dal igralcu več nadzora pri kotih. Na papirju to mogoče ne zveni kot revolucija. Ko odigraš nekaj tekem, pa začneš opažati razliko. Branjenje zahteva nekoliko več razmišljanja, saj ni vedno dovolj, da samo pritisneš na pravo tipko in čakaš, kaj bo naredil igralec. Če se postaviš narobe, bo nasprotnik prostor lahko izkoristil. Če prehitro zapustiš položaj, lahko za seboj pustiš luknjo. Zaradi tega ima tudi izgubljena žoga nekoliko večjo težo.
To je dobrodošla sprememba, ker nogomet ni samo stvar igralca, ki ima žogo pri nogah. Velik del igre se dogaja v prostoru, v premikanju brez žoge in v tem, kako hitro prepoznaš, kaj se bo zgodilo nekaj sekund kasneje.
FC 27 je v tem pogledu bolj zanimiv.
Končno je pomembno tudi tisto, kar se dogaja brez žoge
Eden največjih problemov nogometnih iger je bil vedno ta, da igralec naravno gleda žogo. To je logično, saj je žoga središče dogajanja. Toda pravi nogomet je precej bolj kompleksen. Napadalec lahko naredi tek samo zato, da odpre prostor drugemu igralcu. Vezist lahko stopi nekaj metrov nazaj, da omogoči soigralcu prodor. Branilec mora opazovati igralca, ki ga trenutno sploh ne nadzoruje.
FC 27 se temu nekoliko bolj približa. Gibanje igralcev brez žoge je pomembnejše in napadalci se bolje odzivajo na situacije, ki jih ustvarja igralec z žogo. To pomeni, da lahko pri napadu nekoliko bolj razmišljaš vnaprej, namesto da samo iščeš najhitrejšo pot proti golu.
In ravno tukaj se začne pokazati razlika med dobro in slabo tekmo.
Igralci se premikajo po igrišču, nasprotnik pritiska, iščeš prostor in čakaš na pravi trenutek za podajo. Ko opaziš, da je napadalec naredil prostor za branilcem, mu pošlješ žogo v globino in nenadoma se vse zgodi precej hitro. Napadalec steče, branilec se približa, ti pa imaš tisti kratek trenutek, ko moraš sprejeti odločitev. Strel, mreža in gol. Prav v takšnih trenutkih se spomniš, zakaj si sploh zagnal igro.
To je nekaj, česar EA Sports FC še vedno ne zna izgubiti. Lahko kritiziraš menije, monetizacijo ali dejstvo, da se določeni elementi iz leta v leto vračajo, vendar ko je tekma dobra, je FC 27 še vedno zelo zabaven nogomet. In na koncu je prav to tisto, kar bi moralo biti pri nogometni igri najpomembnejše.
The Grounds je največja sprememba
Če je gameplay srce FC 27, je The Grounds njegov največji eksperiment.
EA je letos prvič zares razširil idejo, da bi lahko EA Sports FC predstavljal več kot samo zbirko ločenih načinov igranja. The Grounds je družabni nogometni prostor, v katerem se lahko igralci srečujejo, igrajo manjše igre, dostopajo do Clubs, razvijajo svojega Proja in sodelujejo v različnih aktivnostih. Svet je razdeljen na tri območja, v njem pa se lahko hkrati sreča do 100 igralcev.
Ideja je zanimiva predvsem zato, ker EA s tem poskuša rešiti eno od največjih težav športnih iger. Ko enkrat poznaš menije in načine igranja, je vse skupaj zelo funkcionalno, vendar tudi precej hladno. Izbereš način, nastaviš ekipo, odigraš tekmo in se vrneš v meni. The Grounds poskuša med temi elementi ustvariti nekakšen vmesni prostor.
Namesto da bi samo izbral Clubs, se lahko do njega odpraviš skozi svet. Lahko igraš manjšo tekmo, srečaš druge igralce, spremljaš dogajanje in nato nadaljuješ svojo pot. EA je The Grounds zasnoval tudi tako, da igralcu ni treba čakati na celotno skupino prijateljev, saj lahko med drugim spremlja tekme drugih igralcev, poišče nove soigralce ali se vključi v aktivnosti, medtem ko čaka na svojo ekipo.
To je precej dobra ideja.
Toda The Grounds še ni popolna stvar
Težava je v tem, da je razlika med dobro idejo in dobro izvedbo lahko precej velika.
The Grounds ima potencial, vendar se pri igranju hitro pokaže, da je to šele začetek. Svet je zanimiv, vendar ga še ni toliko, da bi imel igralec občutek, da ga mora raziskovati ure in ure. Nekatere aktivnosti so zabavne predvsem takrat, ko jih igraš s prijatelji, medtem ko se lahko pri samostojnem igranju precej hitro pojavi vprašanje, kaj naj pravzaprav počnem zdaj.
To je tudi razlog, zakaj je težko The Grounds označiti kot popolnoma novo revolucijo serije. Trenutno je bolj temelj za nekaj, kar bi lahko postalo veliko večje.
EA ima za sistem pripravljene sezonske dogodke, omejene aktivnosti, turnirje, nagrade, razvoj Proja in druge načine napredovanja. Grounds Coins, AXP, Archetypes in Amps ustvarjajo dodatne razloge, da se v ta svet vračaš, medtem ko naj bi se vsebina skozi sezono spreminjala.
Če bo EA temu res sledil, ima The Grounds možnost, da postane zelo pomemben del prihodnjih različic.
Če pa bo ostal samo še en prostor z nekaj miniigrami, bo sčasoma postal nekaj, kar bo večina igralcev preprosto preskočila.
Trenutno sem zato nekje na sredini. The Grounds mi je všeč kot ideja, všeč mi je smer, v katero gre, vendar še ni dovolj vsebine, da bi lahko rekel, da je to razlog, zaradi katerega bi moral vsak igralec kupiti FC 27.
Je pa razlog, zaradi katerega me zanima FC 28.
In to je že nekaj.
Career Mode je letos precej bolj zanimiv
Če The Grounds predstavlja prihodnost serije, je Career Mode tisti način, pri katerem je EA letos popravil nekaj stvari, ki so igralce motile že precej časa.
Največ sprememb je povezanih s samim občutkom vodenja kluba. Transferji niso več samo vprašanje tega, koliko denarja imaš in kakšen rating ima igralec. Več pozornosti je namenjene pogajanjem, vrednosti igralcev in različnim možnostim pri prestopih.
Še pomembnejši je Dynamic OVR, ki želi bolje odražati trenutno formo igralca. Tako ocena ni več tako nespremenljiva številka, ampak se lahko odziva na njegovo stanje in uspešnost. Career Mode ima poleg tega Manager Live in različne izzive, s katerimi lahko kariero začneš skozi bolj specifične scenarije.
To je pomembno predvsem zato, ker Career Mode hitro postane predvidljiv.
Ko igraš dovolj sezon, začneš poznati sistem. Veš, katere mlade igralce kupiti. Veš, kako razvijati igralce. Veš, kako zaslužiti denar. Veš, kako sestaviti ekipo, ki bo čez nekaj sezon praktično neustavljiva.
Manager Live in skupnostni izzivi imajo zato precejšen potencial. Namesto da bi vsakič začel popolnoma enako kariero, lahko dobiš drugačne cilje in pogoje, zaradi katerih moraš razmišljati drugače.
To ni revolucionarno, je pa dovolj, da Career Mode ne deluje kot popolnoma nespremenjen način iz prejšnje različice.
Najbolj mi je všeč, da Career Mode ne sili igralca v eno samo pot
To je ena od stvari, ki jih pri letošnjem Career Mode cenim.
Ni treba, da je vsaka kariera zgodba o tem, kako iz druge lige pripelješ majhen klub do Lige prvakov. Lahko si želiš samo zgraditi dobro ekipo, razvijati mlade igralce, trgovati na trgu ali slediti določenim izzivom.
FC 27 daje nekoliko več prostora za takšen način igranja.
Seveda ni vse popolno. Še vedno se čuti, da gre za sistem, ki je bil skozi leta večkrat nadgrajen, namesto da bi bil od začetka zgrajen na enem jasnem temelju. Včasih se vidi, da je pod površjem še vedno isti Career Mode, samo z več plastmi.
Toda te plasti so letos smiselne.
In to je pomembno
Največji problem so še vedno meniji in občutek sistema
Če bi moral izpostaviti nekaj, kar me pri FC 27 še vedno moti, bi bili to meniji.
EA je v igro skozi leta dodal ogromno različnih sistemov. Ko se vsi združijo, lahko začnejo delovati nekoliko nepregledno. Ultimate Team ima svoje sisteme, Career Mode svoje, The Grounds svoje, Clubs svoje, potem so tukaj še različne nagrade, valute, izzivi, evolucije in drugi elementi.
Za nekoga, ki FC igra že leta, to ni več velik problem.
Za novega igralca pa je lahko precej drugače.
Včasih se zdi, da igra predvideva, da že veš, kaj počneš.
In to je škoda.
EA ima ogromno vsebine, vendar bi lahko veliko bolje poskrbel za to, da bi bila ta vsebina tudi razumljiva.
Zaključek
EA Sports FC 27 ni popoln in tudi ne poskuša biti.
Njegova največja prednost je v tem, da letos ne prinaša samo nove sezone z novimi ocenami igralcev. EA je dejansko poskusil razširiti idejo, kaj naj bi EA Sports FC sploh bil. Gameplay je dobil več nadzora, Career Mode je dobil nekaj dobrodošlih novosti, Ultimate Team je še bolj usmerjen v zbiranje, Clubs pa je dobil prostor, ki mu daje nekoliko več osebnosti.
Najbolj zanimiv je seveda The Grounds. Trenutno še ni tako velik, kot bi si želel, vendar je dovolj zanimiv, da ga ne morem kar odpisati. Pravzaprav je ravno nasprotno. Zaradi njega se prvič po nekaj časa sprašujem, kaj bo EA naredil z naslednjo različico.
To je precej pomembno.
FC 27 ni igra, ki bi serijo postavila na glavo. Je igra, ki poskuša serijo razširiti. In čeprav bodo nekateri igralci zagotovo videli predvsem še eno letno izdajo, je pod površjem dovolj sprememb, da je letošnja različica več kot samo nov dres in posodobljen seznam igralcev.
Največ pa je odvisno od tega, kaj bo EA naredil naprej.
Če bo The Grounds res postal živ družabni prostor, ki bo skozi sezono dobival nove možnosti, če bo Career Mode še naprej dobival vsebino in če bo gameplay ostal usmerjen v večji nadzor igralca, potem je FC 27 lahko začetek precej zanimivega obdobja za serijo.
Če ne, bo ostal dobra nogometna igra z nekaj zanimivimi dodatki.
Za zdaj je FC 27 nekje vmes. Ni revolucija, vendar tudi ni prazna letna posodobitev. Najbolj pomembno pa je, da ima jasno smer.
In mogoče je prav to tisto, kar je serija potrebovala.
