Ko danes pogledaš trg videoiger je ogromno naslovov narejenih po istem načinu. Velik odprt svet, crafting, stills tree in kup markerjev po mapi in obljube o pomembnih odločitvah, ki na koncu pomenijo samo drugačen dialog dve uri kasneje. Zato mi je bilo pri igri Tides of Tomorrow najbolj všeč ravno to, da sploh ne deluje kot tipična moderna igra. Že po nekaj minutah igranja je jasno, da DigixArt ni želel narediti še ene generične avanture, ampak nekaj precej bolj osebnega, počasnega in drugačnega.
Tides of Tomorrow je pripovedna avantura za PS5, Xbox Series X/S in PC, ki jo je razvil studio DigixArt, izdal pa THQ Nordic. Studio je že pri igri Road 96 pokazal, da zna ustvariti zgodbo, ki temelji predvsem na občutku potovanja, odnosih med ljudmi in odločitvah, ki imajo neko težo. Pri Tides of Tomorrow pa so šli še korak dlje.
To ni igra, ki bi igralca poskušala impresionirati s spektaklom. Ne meče ti eksplozij v obraz vsakih pet minut in ne poskuša biti največja igra leta. Namesto tega gradi atmosfero, občutek sveta in zelo zanimiv sistem, kjer so igralci med sabo povezani na precej drugačen način.
Svet po katastrofi
Dogajanje je postavljeno na planet Elynd, kjer je skoraj ves svet prekril ocean. Preostanek človeštva živi na plavajočih naseljih, razbitinah starih mest in improviziranih skupnostih sredi vode. Ampak največja težava tega sveta niso samo poplave. Med ljudmi se širi bolezen plastemija. To je bolezen, zaradi katere se telo počasi spreminja v plastiko. Ideja se sliši skoraj absurdno, ampak igra jo predstavi dovolj resno in dovolj dobro, da deluje grozljivo.
Najbolj me je presenetilo to, kako dobro igra pokaže posledice uničenega sveta brez dolgih razlag. Že samo okolje ogromno pove samo zase. Povsod vidiš ostanke stare civilizacije, zarjavele konstrukcije, naplavine in ljudi, ki se oklepajo zadnjih koščkov normalnega življenja.
To ni klasičen postapokaliptični svet v sivih tonih. Ravno nasprotno. Igra uporablja ogromno toplih barv, sončne zahode, turkizno morje in skoraj tropsko atmosfero. Ampak pod vso to lepoto je ves čas prisoten občutek propadanja. To ustvari zelo poseben občutek. Svet izgleda lep, hkrati pa ves čas čutiš, da je nekaj narobe.
V igri prevzameš vlogo Tidewalkerja – skrivnostnega posameznika, ki je povezan z drugimi Tidewalkerji. Precej hitro postane jasno, da nisi običajen človek in da imaš posebno povezavo z drugimi igralci. In tukaj igra predstavi svojo daleč najbolj zanimivo idejo.
Sistem povezanih igralcev
Večina iger danes uporablja multiplayer na zelo klasičen način. Ali igraš skupaj z drugimi ali proti njim. Tides of Tomorrow pa gre v čisto drugo smer. Pred začetkom igranja lahko izbereš igralca, kateremu boš sledila. To je lahko prijatelj, naključni igralec ali nekdo, katerega stil igranja ti je zanimiv. Njegove odločitve nato vplivajo tudi na tvoj svet. Če je nekdo pred tabo uničil določeno lokacijo, bo ta pri tebi dejansko uničena. Če je nekdo izropal zaloge, jih mogoče pri tebi ne bo več. Če je pomagal določeni skupnosti, se lahko to pozna tudi v tvoji zgodbi. To ni klasičen multiplayer, kjer bi skupaj tekala po mapi. Še vedno gre za solo avanturo, ampak imaš ves čas občutek, da je nekdo drug pustil sledi v tvojem svetu. In iskreno to je ena najbolj zanimivih idej, ki sem jih videla v pripovedni igri zadnjih nekaj let.
Najboljše pri tem sistemu pa je, da ne deluje kot marketinški trik. Med igranjem sem se večkrat zalotila, da sem dejansko razmišljala o svojih odločitvah drugače kot običajno.
Bom pobrala vse vire zase? Bom pustila kaj naslednjemu igralcu? Bom pomagala tej skupnosti ali ne? Igra te pripravi do tega, da začneš razmišljati tudi o drugih igralcih, čeprav jih sploh nikoli ne srečaš neposredno.
Počasnejše igranje, ki mogoče ne bo za vsakega
Treba je povedati zelo direktno, da Tides of Tomorrow ni hitra igra. Velik del igranja temelji na raziskovanju, pogovorih, opazovanju sveta in sprejemanju odločitev. Med lokacijami večinoma potuješ z ladjo, raziskuješ manjša naselja, iščeš informacije in se pogovarjaš z različnimi prebivalci sveta. Akcije je relativno malo. Če nekdo pričakuje hitro akcijsko avanturo z ogromno boja, potem bo verjetno razočaran. Meni osebno je tempo večinoma ustrezal, ker igra res dobro gradi atmosfero. Problem pa je, da zna v določenih trenutkih postati skoraj malo preveč počasna. Določeni dialogi trajajo predolgo, nekatere naloge pa delujejo bolj kot umetno podaljševanje igralnega časa.
Je pa po drugi strani res, da ravno zaradi počasnejšega tempa svet bolj začutiš. Ko dolgo pluješ po odprtem morju in poslušaš veter, valove ter glasbo v ozadju, igra ustvari res neko posebno vzdušje. To je ena tistih iger, kjer ni pomembno samo, kaj delaš, ampak predvsem kakšen občutek ti daje.
Meni osebno največji plus igre
Če bi morala izpostaviti eno stvar, zaradi katere mi bo igra ostala v spominu, bi bila to definitivno atmosfera. DigixArt je ustvaril svet, ki deluje hkrati zelo mirno in zelo žalostno. Ogromno trenutkov v igri ni posebej akcijskih ali dramatičnih, ampak vseeno pustijo vtis. Samo plovba med razbitinami stare civilizacije ob glasbi v ozadju včasih pove več kot dolgi dialogi.
Tudi zvočna podoba je odlična. Zvok morja, lesa, vetra in oddaljenih ladij ustvari res močan občutek prostora. Igra zna biti v določenih trenutkih skoraj tiha, ampak ravno ta tišina deluje zelo učinkovito. Vizualno igra sicer ni tehnično najbolj impresiven PS5 naslov, ampak ima zelo močan umetniški stil. Barve so čudovite. Sonce, voda, megla, plavajoča naselja in ostanki starega sveta skupaj ustvarijo zelo unikaten videz. Tudi ponoči igra izgleda odlično, predvsem zaradi osvetlitve in refleksij na vodi.
Na PS5 je zelo dobra tudi uporaba DualSense kontrolerja. Vibracije med plovbo, nevihte in določeni interaktivni trenutki lepo izkoristijo haptic feedback.
Liki niso vedno enako močni
Kar se likov tiče, ima igra nekaj res dobrih trenutkov, ampak tudi nekaj slabših. Določeni prebivalci sveta so zelo zanimivi in hitro dobiš občutek, da gre za ljudi, ki so res dolgo živeli v takšnem svetu. Njihovi pogledi na preživetje, sodelovanje in zaupanje so pogosto precej različni. Nekateri verjamejo v pomoč drugim. Drugi so popolnoma izgubili zaupanje. Nekateri pa so pripravljeni narediti karkoli za lastno preživetje. In ravno zaradi tega so določene moralne odločitve res zanimive.
Po drugi strani pa vsi liki niso enako dobro narejeni. Nekateri hitro izginejo iz zgodbe in ne pustijo posebnega vtisa. Igra odpre ogromno zanimivih tem, ampak vseh ne razvije do konca. V določenih trenutkih sem imela občutek, da bi zgodba potrebovala še malo več časa za razvoj določenih odnosov in konfliktov.
Tehnična plat na PS5
Na PS5 igra večinoma deluje zelo dobro. Med igranjem nisem imela večjih težav z resnimi bugi. Nalagalni časi so kratki, premikanje po svetu pa je delovalo tekoče. Sem pa opazila nekaj manjših tehničnih težav. Animacije obrazov niso vedno najbolj naravne, predvsem med določenimi dialogi. Občasno se pojavi tudi kakšna bolj toga animacija NPC-jev.
To sicer ni nič katastrofalnega, ampak se vidi, da ne gre za ogromno produkcijo z neomejenim proračunom. K sreči atmosfera in umetniški stil večino teh pomanjkljivosti kar precej dobro skrijeta.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Tides of Tomorrow nekaj prednosti in nekaj slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- zelo izviren sistem povezanosti med igralci
- odlično okolje
- čudovit umetniški stil
- zanimiv svet in tematika
- dobre moralne odločitve
- močna zvočna podoba
- občutek raziskovanja in osamljenosti
Slabosti
- počasnejši tempo ne bo za vsakogar
- določeni dialogi so predolgi
- zgodba s časoma izgubi nekaj fokusa
- nekateri liki niso dovolj razviti
- občasno bolj toge animacije
Zaključek
Tides of Tomorrow definitivno ni igra za vsakogar.Ni popolna igra. Tempo je včasih prepočasen, določeni deli zgodbe bi lahko bili bolj razviti, nekaj tehničnih težav pa jasno pokaže, da gre za manjši projekt. Ampak po drugi strani igra ponudi nekaj, česar danes res ne vidiš pogosto in to je občutek, da igraš nekaj svežega. Najbolj mi je ostalo v spominu ravno to, kako osamljeno in hkrati povezano deluje celotno potovanje.
