Horror igre zelo pogosto padejo v isto smer. Ali preveč stavijo na poceni jumpscare trenutke ali pa poskušajo biti tako globoke, da na koncu pozabijo narediti dejansko zanimivo igro. Igra I Hate This Place pa me je prav presenetila predvsem s tem, da že od začetka zelo dobro ve, kaj želi biti. To ni horror igra, ki bi igralca strašila vsakih deset sekund. To je igra, ki ves čas ustvarja občutek nelagodja. In ravno zaradi tega deluje precej bolj učinkovito kot ogromno večjih horror naslovov.
I Hate This Place je survival horror igra in jo lahko igramo na PS5, Xbox Series X/S, Nintendo Switch in PC. Razvil jo je studio Rock Square Thunder. Igra temelji na istoimenskem stripu avtorjev Kylea Starksa in Artyoma Topilina, kar se zelo močno vidi tudi v sami vizualni podobi. Ampak naj te stripovski videz ne zavede. Čeprav igra uporablja precej barvit in skoraj retro stil, zna biti v določenih trenutkih res neprijetna.
Napetost, ki te bo spremljala na vsakem koraku
Že po prvih minutah je jasno, da igra ogromno stavi na atmosfero. Dogajanje spremlja Eleno, ki skupaj s prijateljico nehote prebudi nekaj, kar bi moralo ostati skrito. hitro postane jasno, da pravila normalnega sveta tukaj ne veljajo več. To je ena tistih horror iger, kjer imaš konstanten občutek, da nekaj ni prav. In najboljše pri tem je, da igra ne pove vsega takoj. Velik del groze in straha temelji ravno na občutku neznanega. Med raziskovanjem naletiš na čudna bitja, nenavadne lokacije, zvoke v daljavi in dogodke, ki pogosto nimajo jasne razlage. Včasih igra namenoma pusti stvari odprte, kar še dodatno poveča neprijetni občutek. To ni horror, ki bi temeljil samo na krvi in nasilju. Bolj gre za konstanten občutek, da te svet okoli tebe sovraži.
Vizualni stil je nekaj najboljšega v igri
Največja posebnost igre je definitivno njen vizualni stil. Igra izgleda kot kombinacija retro horror stripa, osemdesetih let in neon estetike. Barve so močne, kontrasti so agresivni, okolje pa pogosto skoraj psihadelicno. To je ena redkih horror iger, kjer so določeni prizori skoraj čudoviti za pogledat, čeprav se okoli tebe dogajajo precej grozne stvari. Stripovski izgled odlično deluje tudi zato, ker pomaga ustvariti občutek, da svet ni povsem resničen. Ponoči igra izgleda res odlično. Neonske barve, megla, svetloba svetilk in sence ustvarijo zelo močno okolje. Nekateri prizori so mi dejansko ostali v glavi še dolgo po igranju. In to se pri horror igrah ne zgodi pogosto. Veliko horror naslovov je vizualno precej generičnih. Imajo temne hodnike, sive sobe in kri po stenah. I Hate This Place pa ima dejansko svojo identiteto.
Survival horror
Kar mi je bilo zelo všeč, je to, da igra ne naredi igralca premočnega. Ogromno modernih horror iger začne strašljivo, potem pa po nekaj urah igralec postane praktično vojska za enega človeka. Tukaj tega občutka skoraj nikoli nisem dobila. Nasprotniki so nevarni, streliva nimaš neomejeno in raziskovanje zna biti precej napeto. Igra te konstantno sili v razmišljanje. Se splača porabiti naboje? Bo bolje pobegniti? Naj tvegam raziskovanje zapuščene hiše? Velik poudarek je tudi na craftanju in preživetju. Med raziskovanjem zbiraš materiale, izdeluješ uporabne predmete, orožja in različne pripomočke za preživetje. K sreči crafting ni tako nadležen kot v določenih drugih survival igrah. Ni občutka, da polovico časa samo nabiraš predmete po mapi. Sistem je dovolj preprost, da ne postane tečen, ampak dovolj pomemben, da dejansko vpliva na igranje.
Dan in noč popolnoma spremenita igro
Ena najboljših mehanik v igri je day/night sistem. Podnevi je raziskovanje precej bolj umirjeno. Še vedno nevarno, ampak imaš občutek, da lahko vsaj malo dihaš. Ko pade noč, pa igra postane bistveno bolj agresivna. Nasprotniki so bolj nevarni, okolje postane veliko bolj napeto in vidljivost se poslabša. Tisti mali občutek varnosti praktično izgine. To ustvari zelo zanimiv ritem igranja. Podnevi raziskuješ, iščeš zaloge in poskušaš napredovati. Ponoči pa večinoma samo upaš, da boš preživel. In ravno zaradi tega so nočni deli res učinkoviti.
Zvok
Zvok je tukaj res pomemben del izkušnje. Koraki, šumenje dreves, oddaljeni kriki, čudni zvoki iz teme in glasba ustvarijo konstanten občutek napetosti. Igra zna biti v določenih trenutkih skoraj tiha, potem pa te nek zvok popolnoma vrže iz cone udobja. Tudi sovražniki pogosto reagirajo na zvok, kar še dodatno poveča napetost. Zelo hitro začneš razmišljati o vsakem gibu. Naj tečem? Naj streljam? Naj ostanem skrita? In ravno zaradi tega igra deluje precej bolj survival horror kot ogromno modernih naslovov, ki so v resnici samo akcijske igre z malo grozljivo estetiko.
Boj ni perfekten
Čeprav mi je bilo preživetveno igranje večinoma všeč, boj ni vedno najboljši del igre. Določeni spopadi delujejo nekoliko nerodno, predvsem melee combat. Streljanje je solidno, ampak ne posebej natančno.Se pa vidi, da igra niti ne želi biti akcijski shooter. Veliko bolj pomembna je atmosfera in občutek ranljivosti. Problem je samo v tem, da zaradi tega določeni boji delujejo bolj smotano kot strašljivo. Včasih sem imela občutek, da sem umrla bolj zaradi nerodnih kontrol kot pa zaradi lastne napake. K sreči igra večino časa najbolje deluje ravno takrat, ko se boju izogibaš.
Tehnična plat na PS5
Na PS5 igra večinoma deluje dobro, ampak ni popolnoma brez težav. Opazila sem nekaj padcev fps-ja predvsem v bolj kaotičnih prizorih ali med določenimi nočnimi deli kar ni nič katastrofalnega. Občasno se pojavi tudi kakšna bolj toga animacija ali manjši bug. K sreči atmosfera in umetniški stil večino teh težav precej dobro skrijeta. Največji plus je definitivno loading. Nalagalni časi so kratki, kar pri horror igrah ogromno pomeni za tempo igranja. DualSense vibracije so solidno uporabljene, predvsem pri streljanju in določenih bolj napetih trenutkih.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi I Hate This Place nekaj prednosti in nekaj slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- odlična atmosfera
- zelo unikaten vizualni stil
- napeto survival horror igranje
- dober day/night sistem
- močna zvočna podoba
- občutek ranljivosti skozi celo igro
- zanimiv svet in skrivnostna zgodba
Slabosti
- boj zna biti neroden
- občasni padci fps-ja
- zgodba pusti nekaj preveč odprtih vprašanj
- določene animacije delujejo bolj togo
Zaključek
I Hate This Place ni horror igra, ki bi poskušala ugajati čisto vsem. In ravno zato deluje tako dobro. Namesto da bi kopirala najbolj popularne horror formule, ustvari svojo identiteto. Od vizualnega stila do atmosfere ima igra zelo močan karakter. Igra ni popolna. Boj bi lahko bil boljši, določeni deli zgodbe bolj razviti, nekaj tehničnih težav pa jasno pokaže, da ne gre za ogromno AAA produkcijo. Ampak po drugi strani igra naredi nekaj, kar ogromno horror naslovov danes ne zna več. Ustvari občutek nelagodja in občutek nevarnosti. Občutek, da si na kraju, kjer res ne bi želel biti.
