The Bearer & The Last Flame je nova soulslike igra za PS5, ki poskuša ujeti magijo temačnih akcijskih RPG-jev. Z zanimivo atmosfero in ambicioznim pristopom obljublja veliko, vendar se pri izvedbi večkrat zaplete. V tej recenziji bomo preverili ali gre za skriti dragulj ali razočaranje.
Gre za temačno fantazijsko akcijsko avanturo, postavljeno v svet, kjer smrt razsaja na vsakem koraku, osrednjo vlogo pa prevzame osamljena živa duša, ki mora nositi zadnji plamen in znova razsvetliti dežele noči. Ta osnovna premisa takoj nakaže ton igre – temačen, skrivnosten in brezkompromisen.
Soulslike žanr je v zadnjih letih postal precej zasičen, a še vedno vsake toliko časa dobimo projekt, ki želi pustiti svoj pečat. The Bearer & The Last Flame je eden izmed takih poskusov – temna fantazijska avantura, ki se močno naslanja na preverjene formule, a hkrati poskuša ustvariti nekaj svojega. Rezultat je igra, ki ima jasno vizijo, vendar se na poti večkrat spotakne.
Gre za naslov, ki bo pritegnil predvsem ljubitelje zahtevnejših akcijskih RPG-jev, vendar pa ni nujno, da jih bo tudi zadovoljil.
Zgodba: simbolika pred globino
Zgodba v igri ni podana na klasičen način. Namesto dolgih dialogov in razlag dobiš precej minimalističen pristop, kjer si vržen v razpadajoč svet, ki ga je zajela tema. Tvoja naloga je nositi zadnji plamen – simbol upanja – in ga prenesti skozi nevarna območja. To pomeni, da večino pripovedi pobereš skozi okolje. Uničene stavbe, prazne pokrajine in sovražniki, ki so očitno ostanki nekdanjega sveta, ustvarjajo občutek izgubljenosti in propada. Če ti ustreza tak način pripovedovanja, boš tukaj našel nekaj zanimivega. Če pa pričakuješ jasno zgodbo z razvojem likov, tega tukaj praktično ni.
Igranje: srce igre, ki ne bije dovolj močno
Glavni poudarek igre je seveda boj. Ta temelji na klasičnih soulslike mehanikah:
- počasni, premišljeni napadi
- izogibanje in blokiranje
- upravljanje s stamina sistemom
- kaznovanje napak
Na papirju vse deluje, kot mora. V praksi pa je občutek precej manj prepričljiv. Napadi nimajo prave teže. Ko zadaneš sovražnika, pogosto nimaš občutka, da si dejansko naredila škodo. Animacije so nekoliko toge, prehodi med gibi pa niso vedno gladki. To hitro vpliva na celotno izkušnjo, saj ravno combat določa, ali bo igra zabavna ali frustrirajoča. Dodatno težavo predstavljajo odzivi sovražnikov. Včasih reagirajo prepozno, drugič nelogično. Zaradi tega se zgodi, da poraz ne deluje kot posledica tvoje napake, ampak bolj kot posledica sistema.
Raziskovanje sveta: zanimivo, a zmedeno
Igra te popelje skozi več različnih območij, ki imajo vsak svoj vizualni slog. Od temnih ruševin do bolj odprtih pokrajin – raznolikost obstaja, kar je vsekakor plus.
Težava pa nastane pri orientaciji.
Level design ni vedno jasen. Pogosto se znajdeš v situaciji, ko ne veš:
- kam moraš iti
- ali si na pravi poti
- ali si nekaj spregledal
To lahko hitro pokvari tempo igranja. Namesto občutka raziskovanja dobiš občutek tavanja.
Nasprotniki in bossi: neizkoriščen potencial
Sovražniki vizualno niso slabi. Nekateri imajo zanimiv dizajn, ki lepo dopolnjuje temno atmosfero sveta. A tukaj se pohvale večinoma končajo. Njihovo vedenje je pogosto nepredvidljivo in to ne v dobrem smislu. Namesto pametnih napadov in taktičnega pritiska dobiš občutek, da AI ne ve vedno, kaj počne. Boss fight-i bi morali biti vrhunec igre, a so precej neenakomerni. Nekateri izgledajo impresivno, vendar mehanike ne sledijo temu nivoju. Namesto napetosti pogosto občutiš frustracijo.
Tehnična izvedba na PS5
Čeprav bi pričakovala, da bo PS5 brez težav poganjal takšno igro, realnost ni ravno taka.
Igra ima:
- občasne padce v zmogljivosti
- vizualne napake
- manjše bug-e
Na papirju to morda ne zveni preveč problematično, a v praksi hitro postane moteče. Frame rate ni vedno stabilen, kar se še posebej pozna med bolj intenzivnimi boji, kjer bi morala biti odzivnost brezhibna. Tu in tam se pojavijo tudi grafični glitchi, ki sicer ne uničijo izkušnje, a pokvarijo občutek potopljenosti v svet.
Nič od tega ni popolnoma neigrivo, vendar se vse skupaj nabere. In ker gre za igro, kjer je natančnost ključna, vsak tehnični problem še toliko bolj izstopa. Namesto da bi krivila lastno napako, imaš včasih občutek, da te je pustil na cedilu sam sistem – in to je pri takem tipu igre največji minus.
Vizualna podoba in atmosfera
Tukaj igra pokaže svoj najboljši obraz. Kljub omejenim sredstvom ima zelo izrazit vizualni slog, ki se hitro vtisne v spomin. Temačen svet, igra svetlobe in senc ter stalni občutek praznine ustvarijo atmosfero, ki deluje skoraj težko, a hkrati privlačno. Nekatera okolja znajo res presenetiti in za trenutek popolnoma ustavijo tempo igranja, ker preprosto delujejo dobro sestavljena in premišljena. Prav v teh trenutkih se pokaže, da ima igra močno umetniško osnovo. Na žalost pa vizualna podoba sama ne more rešiti ostalih težav.
Zvok: solidno, a ne izstopa
Zvočna podlaga opravi svoje delo. Glasba dopolnjuje vzdušje in ne izstopa preveč, kar je pri takem tipu igre povsem v redu. V ozadju lepo podpira napetost in raziskovanje, brez da bi preveč vsiljevala svojo prisotnost ali rušila tempo igranja.
Zvočni efekti pa so nekoliko manj prepričljivi. Manjka jim globine, kar še dodatno oslabi občutek pri boju. Zadeti udarci nimajo vedno tistega “težkega” odziva, ki bi ga pričakovala, zato se včasih izgubi občutek moči pri napadih.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi The Bearer & The Last Flame nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo:
Prednosti
- močna in dosledna dark fantasy atmosfera
- zanimiv koncept z zadnjim plamenom
- raznolika okolja
- viden trud in ambicija razvijalca
Slabosti
- neprepričljiv combat
- slabša odzivnost in animacije
- zmeden level design
- AI nasprotnikov ni dodelan
- tehnične težave na PS5
Komu je igra namenjena?
Ta igra ni za vsakogar. Če ste veliki ljubitelji soulslike žanra in vas ne motijo manjše ali večje pomanjkljivosti, boste verjetno v igri našli nekaj zanimivega. Predvsem zaradi atmosfere in občutka raziskovanja. Če pa pričakujete gladko, dodelano izkušnjo, bo razočaranje precej hitro.
Zaključek
The Bearer & The Last Flame je igra, ki ima dobro idejo, zanimiv svet in jasno smer. Ampak izvedba enostavno ne doseže nivoja, ki bi ga tak žanr zahteval. Največja težava je, da ne blesti tam, kjer bi morala in to je pri igranju. Z nekaj dodatnega časa in izboljšavami bi lahko postala precej boljša izkušnja. Trenutno pa deluje kot projekt, ki še ni povsem pripravljen.
