Lovecraft, kot ga ne vidimo pogosto
Lovecraftovska grozljivka je v svetu videoiger že dolgo posebna niša. Čeprav številni razvijalci radi posegajo po pošastih, temačnih kultih in kozmični grozi, se le redkim uspe približati bistvu del H. P. Lovecrafta. Njegove zgodbe namreč niso temeljile zgolj na strašnih bitjih, temveč predvsem na občutku nemoči, izgubi razuma in spoznanju, da človek v vesolju predstavlja le nepomemben delček nečesa nepredstavljivo večjega.
Prav zato je bilo toliko bolj zanimivo spremljati razvoj igre The Mound: Omen of Cthulhu, ki jo je ustvaril čilski studio ACE Team. Gre za razvijalce, ki so si skozi leta ustvarili sloves ustvarjalcev nenavadnih, pogosto eksperimentalnih naslovov, pri katerih imajo umetniška vizija, nenavadna estetika in izvirne ideje vedno prednost pred preverjenimi formulami.
Že njihovi prejšnji projekti so dokazovali, da se ne bojijo tveganja, zato je bilo jasno, da tudi tokrat ne bomo dobili zgolj še ene kooperativne streljačine z lovecraftovsko preobleko.
Zgodba
Dogajanje je postavljeno v gosto južnoameriško džunglo, kamor se odpravi skupina raziskovalcev v iskanju legendarnega bogastva. Že uvodne minute jasno pokažejo, da to ni običajna odprava. Džungla deluje skoraj živo. Vsak korak spremljajo nenavadni zvoki, gosta megla omejuje pogled, starodavne ruševine pa dajejo občutek, da je človek vdrl na kraj, kjer njegova prisotnost ni zaželena.
Igra zgodbo pripoveduje zelo zadržano. Namesto dolgih filmskih prizorov in obsežnih dialogov igralca vodi skozi okolje, drobne zapiske in predvsem skozi občutek, da se nekaj nevidnega nenehno skriva tik za robom vidnega polja. To je pristop, ki ne bo všeč vsakomur, vendar zelo dobro ustreza Lovecraftovemu svetu. Največja groza je namreč vedno tista, ki si jo mora igralec predstavljati sam.
Gameplay
Če bi The Mound opisali zgolj kot kooperativno akcijsko grozljivko ali predstavnico extraction žanra, bi ji naredili veliko krivico.
Res je, da igralci skupaj raziskujejo nevarno območje, zbirajo dragocenosti in skušajo živi pobegniti, vendar je to zgolj okvir, okoli katerega je zgrajena veliko bolj zanimiva psihološka izkušnja.
Prvih nekaj odprav je presenetljivo umirjenih. Raziskovanje džungle, iskanje poti med starodavnimi ruševinami in zbiranje dragocenosti delujejo skoraj sproščujoče. Toda ta občutek varnosti ne traja dolgo.
Ko ekipa prodira vse globlje v osrčje džungle, začnejo člani odprave izgubljati razum. Takrat igra pokaže svoj najbolj izviren mehanizem, zaradi katerega izstopa med praktično vsemi sodobnimi grozljivkami.
Sistem norosti – največja odlika igre
Sistem norosti ni zgolj vizualni filter ali občasna halucinacija. Gre za osrednji steber celotnega igranja.
Vi in vaši prijatelji lahko isto situacijo doživljate popolnoma različno. Eden od igralcev lahko vidi pošast, drugi pa na istem mestu ne opazi ničesar. Most, po katerem brez težav hodite, lahko za nekoga drugega sploh ne obstaja. Včasih boste prepričani, da vam prijatelj govori po glasovnem klepetu, čeprav v resnici molči. Drugič boste videli zaklad, ki ga preostali člani odprave sploh ne morejo pobrati.
Najbolj srhljivi trenutki pa nastopijo takrat, ko začne igra spreminjati podobo vaših soigralcev. V nekaj sekundah lahko postane skoraj nemogoče ugotoviti, ali proti vam teče član ekipe ali pošast.
To ni poceni trik. Sistem je zasnovan tako, da neposredno vpliva na komunikacijo med igralci. Nenadoma postanejo povsem običajna vprašanja, kot so »Ali vidiš to?«, »Kje si?« ali »Ali si ti odprl ta vrata?«, ključnega pomena za preživetje.
Prav zaradi tega The Mound doseže nekaj, kar številnim grozljivkam ne uspe. Strah ne izvira zgolj iz pošasti, temveč iz negotovosti. Igralec nikoli ni popolnoma prepričan, ali se mora bati okolice ali lastnega uma.
Kooperativno igranje
Ta sistem najbolje deluje v družbi treh prijateljev. Ko vsak vidi nekoliko drugačno različico resničnosti, postane vsaka odprava nepredvidljiva.
Komunikacija je nenehna, pogosto tudi zelo kaotična. Eden opozarja na sovražnika, drugi trdi, da ga ni, tretji beži pred nečim, česar preostali sploh ne opazijo.
Nastajajo situacije, ki jih ni mogoče načrtovati in zaradi katerih je vsaka odprava nekoliko drugačna od prejšnje.
Na žalost pa se tukaj skriva tudi ena največjih slabosti igre. Če se v džunglo odpravite sami, velik del čarobnosti izgine. Umetna inteligenca ne zna poustvariti občutka nezaupanja, ki nastane med resničnimi igralci.
Čeprav je solo igranje tehnično mogoče, se hitro spremeni v precej običajno raziskovalno grozljivko. Zato gre za naslov, ki ga je skoraj nemogoče priporočiti igralcem, ki večino časa igrajo sami.
Boj
Poleg raziskovanja pomemben del igranja predstavlja tudi boj. Tukaj pa se začnejo težave.
Orožja sicer lepo ustrezajo časovnemu obdobju in vključujejo stare mušketne puške, pištole, hladno orožje ter različne eksplozivne pripomočke, vendar občutek med uporabo nikoli ni povsem zadovoljiv.
Streljanje deluje nekoliko okorno, animacije niso vedno prepričljive, odzivnost orožij pa pogosto zaostaja za pričakovanji sodobnih prvoosebnih streljačin.
Še posebej bližinski boj pušča vtis nedokončanosti. Namesto občutka brutalnega spopada s pošastmi igralec pogosto dobi občutek, da se bori predvsem s kontrolami.
Ko sistem norosti deluje briljantno, postane povprečen boj še toliko bolj očiten.
Grafika
Vizualno je igra na PlayStation 5 precej impresivna.
ACE Team je ustvaril džunglo, ki deluje gosto, nevarno in skoraj klavstrofobično. Drevesa zakrivajo pogled v daljavo, svetlobni žarki se prebijajo skozi gosto krošnjo, megla pa nenehno ustvarja občutek, da se nekaj skriva tik pred igralcem.
Posebej prepričljivo so oblikovane starodavne ruševine, ki uspešno združujejo zgodovinsko arhitekturo z nezemeljskimi elementi lovecraftovske mitologije.
Velik vtis naredi tudi oblikovanje pošasti. Namesto generičnih zombijev ali klasičnih lovecraftovskih bitij razvijalci ponudijo groteskna bitja z deformiranimi udi in nenavadnimi gibi, ki ostanejo v spominu še dolgo po končanem igranju.
Zvok
Če obstaja element, ki se lahko kosa s sistemom norosti, je to prav zvočna podoba.
Džungla nikoli ni zares tiha. Nekje v daljavi odmevajo kriki, veter nosi nerazločljive šepete, občasno pa se med drevesi zasliši nekaj, česar ni mogoče razložiti.
Še posebej učinkovita je uporaba prostorskega zvoka na PlayStationu 5. S kakovostnimi slušalkami je pogosto skoraj nemogoče ugotoviti, ali prihaja zvok iz igre ali iz prostora okoli vas.
Napredovanje
Z uspešno opravljenimi misijami odklepamo novo opremo, orožja in različne izboljšave, vendar sistem nagrajevanja ni posebej radodaren.
Napredek je razmeroma počasen, zaradi česar lahko po desetih ali petnajstih urah igranja nastopi občutek ponavljanja. Čeprav so posamezne odprave zaradi sistema norosti vedno nekoliko drugačne, osnovna struktura ostaja podobna.
Igralci, ki pričakujejo hiter občutek napredka in veliko novih vsebin, bodo morda nekoliko razočarani.
Tehnična plat
Na PlayStationu 5 igra večino časa deluje stabilno, vendar se ob zahtevnejših prizorih pojavijo padci števila sličic na sekundo.
Občasno naletimo tudi na različne hrošče, nekatere animacije niso povsem gladke, uporabniški vmesnik bi lahko bil preglednejši, nalaganje določenih elementov okolice pa ni vedno brezhibno.
Nobena od teh težav sama po sebi ni katastrofalna, skupaj pa ustvarijo vtis, da bi igra potrebovala še nekaj dodatnih mesecev razvoja in optimizacije.
Zaključek
Kljub pomanjkljivostim je treba poudariti, da The Mound: Omen of Cthulhu nikoli ne skuša biti običajna akcijska igra. Njena največja vrednost ni v popolni tehnični izvedbi ali brezhibnem boju, temveč v atmosferi.
Malo katera sodobna grozljivka tako uspešno ustvari občutek, da igralec ne more več zaupati lastnim očem. Ko se sredi temne džungle s prijatelji prepirate, kdo vidi resnico in kdo halucinira, igra doseže trenutke, ki jih je težko primerjati s katerim koli drugim naslovom na trgu.
To ni igra za vsakogar. Ljubitelji hitre akcije bodo verjetno razočarani nad okornim bojem, igralci, ki prisegajo na samostojno igranje, pa ne bodo nikoli doživeli tistega, zaradi česar je igra posebna.
Če pa imate skupino prijateljev, radi raziskujete nenavadne svetove in vas privlači psihološka groza, vas čaka izkušnja, ki zna biti resnično nepozabna.
Če potegnem črto, gre za naslov, ki si zaradi svoje izvirnosti zasluži pozornost, čeprav ni brez napak. Njegov inovativni sistem norosti in vrhunsko vzdušje pogosto zasenčita okoren boj ter tehnične pomanjkljivosti, vendar jih nikoli povsem ne izbrišeta.
Prav zato je končni vtis nekoliko mešan: občudovanje zaradi poguma razvijalcev spremlja občutek, da bi lahko z nekoliko bolj izpiljeno izvedbo nastala ena najboljših kooperativnih grozljivk zadnjega desetletja. Takšna ni, je pa kljub temu dovolj posebna, da si jo bodo ljubitelji Lovecrafta in psiholoških grozljivk zelo verjetno zapomnili še dolgo po zadnji odpravi v prekleto džunglo.
