Ko sem prvič slišala za The Blood of Dawnwalker, me je igra takoj pritegnila predvsem zaradi ene stvari – vampirjev. Ne tistih bleščečih in romantičnih vampirjev, ampak takšnih, ki se lepo vključijo v temačen srednjeveški svet, poln bolezni, nasilja in strahu. Še bolj zanimivo pa je bilo dejstvo, da za igro stoji Rebel Wolves, studio, ki so ga ustanovili nekdanji člani ekipe CD Projekt RED.
Pričakovanja so bila zato kar visoka. The Blood of Dawnwalker želi biti precej več kot samo še ena akcijska RPG igra z odprtim svetom. V ospredje postavlja zgodbo, odločitve, posledice in predvsem čas. Imamo 30 dni in 30 noči, da rešimo družino glavnega junaka, pri tem pa nam igra ves čas daje občutek, da preprosto ne moremo narediti vsega. In prav ta občutek je hkrati ena največjih prednosti igre in nekaj, kar mi je šlo občasno tudi na živce.
Zgodba
Dogajanje je postavljeno v 14. stoletje, v čas črne smrti, ko Evropo že tako uničujejo bolezen, strah in smrt. V izmišljeni dolini Vale Sangora se pojavi še ena težava – vampirji. Ti niso več samo bitja, o katerih ljudje pripovedujejo strašne zgodbe. Prevzamejo oblast in začnejo vladati ljudem.
Glavni junak je Coen, mladenič, ki želi predvsem zaščititi svojo družino. Njegovo življenje se precej hitro obrne na glavo, ko se zaplete v konflikt z vampirji in se tudi sam spremeni v nekaj, kar ni več popolnoma človek.
Coen postane Dawnwalker. Čez dan je še vedno človek, ponoči pa se v njem prebudi vampirska stran.
To je osnova zgodbe, vendar igra na tem ne ostane. Coenove sposobnosti, odnosi z drugimi liki in način, kako se lotimo posameznih situacij, se spreminjajo glede na naše odločitve. Pri tem ni vedno pomembno samo to, kaj naredimo. Včasih ima posledice tudi tisto, česar ne naredimo.
To mi je pri zgodbi najbolj všeč. Igra ne daje občutka, da samo sledimo eni vnaprej napisani poti. Nekatere stvari se lahko zgodijo drugače, določene like lahko srečamo v drugačnih okoliščinah, nekatere priložnosti pa lahko zaradi časa preprosto zamudimo.
30 dni do konca
Najbolj zanimiva ideja v The Blood of Dawnwalker je časovni sistem. Coen ima 30 dni in 30 noči, da pride do svoje družine in jo poskuša rešiti. To pomeni, da nimamo neskončno časa za raziskovanje vsakega kotička sveta.
Na prvi pogled se to sliši precej omejujoče. Pri RPG igrah smo namreč vajeni, da lahko sprejmemo deset stranskih nalog, potem pa jih tri ure pustimo stati, medtem ko raziskujemo neko jamo na drugem koncu zemljevida.
Tukaj igra tega ne želi. Naloge, potovanje, določene sposobnosti in druge aktivnosti porabljajo čas. Dan in noč zato nista samo vizualna sprememba okolja, ampak vplivata tudi na samo igranje. Nekatere stvari so bolj smiselne oziroma mogoče ponoči, druge podnevi.
In ravno zaradi tega sem začela na čas gledati drugače. Ko imaš občutek, da moraš izbirati, ali boš pomagal določenemu liku ali nadaljeval svojo glavno nalogo, postane tudi navidezno nepomembna stranska naloga zanimiva. Ves čas se sprašuješ, kaj boš zamudil.
Po drugi strani pa lahko ta sistem za nekatere igralce postane tudi precej neprijeten. Če si tip igralca, ki želi v odprtem svetu narediti čisto vse, ti bo občutek, da ti ura ves čas teče, verjetno precej hitro začel iti na živce.
Človek podnevi in vampir ponoči
Glavna posebnost igre seveda ni samo zgodba, ampak Coenova dvojna narava. Podnevi se še vedno obnaša kot človek. Uporablja predvsem orožje, kot je meč, in se zanaša na svoje borilne sposobnosti. Ponoči pa postane precej nevarnejši.
Vampirske sposobnosti odprejo drugačen način igranja. Coen lahko uporablja različne nadnaravne moči, premaguje sovražnike na drugačne načine in izkorišča svoje vampirske sposobnosti tudi pri raziskovanju sveta.
To je dobra ideja, predvsem zato, ker ne deluje kot navaden sistem. Dan in noč dejansko vplivata na način, kako pristopamo k svetu.
Vampirska stran Coena je zaradi tega ena izmed stvari, zaradi katerih sem želela raziskovati še naprej. Hkrati pa sem mogoče pričakovala nekoliko več.
Če v naslov igre postaviš vampirja in njegovo nadnaravno naravo tako močno v ospredje, pričakuješ, da bo celotna igra skoraj zgrajena okoli tega. The Blood of Dawnwalker ima veliko zanimivih vampirskih elementov, vendar niso vedno tako globoki, kot sem si želela. Včasih se mi je zdelo, da igra pokaže odlično idejo, nato pa jo nekoliko prehitro zapusti.
Gameplay
Osnova igranja je kombinacija raziskovanja, bojevanja, dialogov in odločitev. Svet je odprt in lahko raziskujemo gozdove, naselja, močvirja, ruševine in druge dele Vale Sangora. Okolje je zelo primerno za takšno igro, saj ima vse skupaj dovolj temačen in nekoliko neprijeten občutek.
Boj temelji na mečevanju, blokiranju, pariranju in različnih sposobnostih. Coen se mora naučiti prepoznati napade nasprotnikov, pri čemer igra uporablja tudi vizualne namige za nevarne oziroma neblokirane napade. Poleg klasičnega bojevanja lahko uporabimo tudi magične in vampirske sposobnosti.
Boj mi je všeč predvsem takrat, ko moramo kombinirati različne sposobnosti. Če samo zamahujemo z mečem, hitro postane precej bolj običajen. Ko pa začnemo uporabljati Coenove posebne moči, postane veliko bolj zanimiv.
Ni pa boj tisti del igre, zaradi katerega si bom The Blood of Dawnwalker najbolj zapomnila. Njegova največja moč je drugje.
Odločitve imajo težo
To je verjetno področje, kjer igra najbolj izstopa. Pri številnih RPG-jih imamo občutek, da so izbire samo navidezne. Izberemo en odgovor namesto drugega, lik nam reče nekaj drugega, nato pa se čez pet minut vse vrne na isto pot. Tukaj je precej drugače.
Odločitve lahko vplivajo na naloge, like in nadaljevanje zgodbe. Pomembno je tudi, kdaj določeno stvar naredimo. Ker čas ni neskončen, se lahko zgodi, da bomo neko priložnost enostavno zamudili. In ravno zaradi tega sem začela bolj razmišljati o svojih odločitvah.
Če nekoga ne rešim, ker sem želela nadaljevati z drugo nalogo, me lahko posledice počakajo kasneje. Če se odločim za določeno stran, se lahko zaprejo druge možnosti.
To je tista vrsta sistema, zaradi katerega ima smisel igro nekoč ponovno igrati. Prvič namreč ne moremo videti vsega.
Svet Vale Sangora
Vale Sangora je eden od razlogov, zakaj igra dobro deluje kot temna fantazijska RPG iz 14. stoletja. Okolje ni samo kulisa. Gozdovi, vasi, močvirja in ruševine ustvarjajo občutek, da je svet že sam po sebi nevaren, še preden sploh srečamo vampirje. Posebej mi je všeč kontrast med lepoto narave in grozljivimi dogodki, ki se dogajajo v njej.
Čez dan lahko svet deluje skoraj mirno. Ko pade noč, pa se občutek precej spremeni. Pravzaprav je to eden najboljših elementov igre. Ni treba, da se ves čas dogaja nekaj ogromnega, da bi okolje delovalo zanimivo. Včasih je dovolj že sprehod skozi gozd, pogled na oddaljeno vas ali raziskovanje zapuščenega objekta. Igra pri tem uporablja tudi elemente slovanske mitologije in srednjeveškega izročila, kar ji daje nekoliko drugačen občutek od številnih bolj generičnih fantazijskih RPG-jev.
Grafika
Na PS5 The Blood of Dawnwalker izgleda izjemno dobro. Unreal Engine 5 pride do izraza predvsem pri okolju. Gozdovi, kamen, blato, lesene hiše in različni vremenski pogoji ustvarjajo zelo prepričljiv srednjeveški svet. Zaljubila sem se v atmosfero.
Igra ni narejena tako, da bi bil vsak kotiček sveta lep in popoln. Ravno nasprotno. Veliko lokacij je umazanih, temačnih in nekoliko neprijetnih. In prav to je pri takšni igri pravilna odločitev. Tudi obrazne animacije in liki so dovolj prepričljivi, da dialogi ne delujejo kot nekaj, kar moramo samo čim hitreje preskočiti.
V določenih trenutkih pa je mogoče opaziti, da gre za novo igro in nov studio. Nekateri deli okolja so manj zanimivi, kot bi si želela, in odprti svet lahko občasno deluje nekoliko bolj običajno.
Tehnični del na PS5
Na PS5 The Blood of Dawnwalker kraljuje. Igra je bila od začetka razvita za sodobne platforme in tudi PS5 izkorišča sodobno grafično tehnologijo.
Pomembno je tudi, da je igra ob izidu že prejela podporo razvijalcev, saj Rebel Wolves po izidu odpravlja tehnične težave in izboljšuje stabilnost. Ena od zgodnjih posodobitev je med drugim reševala težave s stabilnostjo in določene blokade napredovanja.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi The Blood of Dawnwalker nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Zelo zanimiva in drugačna vampirska tematika
- Odločitve imajo dejanske posledice
- Odličen sistem dneva in noči
- Časovna omejitev daje zgodbi dodatno napetost
- Čudovit in atmosferičen odprti svet
- Zanimiva kombinacija človeških in vampirskih sposobnosti
- Možnost več različnih potekov zgodbe
- Zelo dobra osnova za ponovno igranje
- Močna zgodba in poudarek na likih
Slabosti
- Časovna omejitev ne bo všeč vsakemu igralcu
- Boj je lahko občasno precej običajen
- Vampirski elementi bi lahko bili še bolj razviti
- Nekateri deli odprtega sveta delujejo precej poznano
- Za popolno izkušnjo je treba sprejeti, da ne moremo narediti vsega v enem igranju
Zaključek
The Blood of Dawnwalker je igra, ki sem jo želela igrati predvsem zato, ker je poskusila narediti nekaj drugačnega. Ni samo še en odprti svet, v katerem imamo na zemljevidu 150 ikon, ki jih moramo počistiti. Njena največja posebnost je občutek, da se svet premika naprej tudi brez nas. Imamo omejen čas, določene stvari se zgodijo, če jih ne preprečimo, nekateri liki lahko izginejo iz naše zgodbe, mi pa moramo živeti s svojimi odločitvami.
To mi je veliko bolj zanimivo od še enega ogromnega zemljevida, ki ga moramo počistiti do zadnje skrinje. Najboljši del igre je zato prav njena zgodba in način, kako je povezana z igranjem. Coen ni samo junak, ki postaja močnejši. Ves čas se mora odločati, koliko svoje človečnosti je pripravljen žrtvovati in kaj je pripravljen narediti, da bi rešil ljudi, ki jih ima rad.
Po drugi strani pa The Blood of Dawnwalker ni popolna igra. Vampirski koncept bi lahko ponudil še več, boj ni vedno tako izjemen, odprti svet pa na določenih mestih pokaže precej znane RPG vzorce. Kljub temu ima igra nekaj, česar pri novih RPG-jih vedno bolj pogrešam – svojo identiteto.
Rebel Wolves je z The Blood of Dawnwalker naredil zelo zanimiv začetek nove serije. To ni igra, ki bi jo igrala samo zato, da bi dosegla najvišjo stopnjo in odklenila vse sposobnosti. Tukaj me je bolj zanimalo, kaj se bo zgodilo zaradi mojih odločitev in kaj bi se zgodilo, če bi naslednjič izbrala drugače. In prav zaradi tega ima The Blood of Dawnwalker sposobnost, da ostane v spominu precej dlje kot marsikatera večja RPG igra.
