Ko človek pogleda Until Then, bi lahko hitro dobil občutek, da gre za še eno majhno indie igro s simpatično pixel-art grafiko. Igro, ki ima veliko dialoga in ima precej preprosto igranje. In če sem iskrena, sem tudi sama na začetku pričakovala približno to. Nekaj ur sproščenega igranja, malo srednješolske drame, nekaj miniiger in zgodba, ki jo boš končal ter čez nekaj dni že pozabil.
Ampak Until Then ni takšna igra. Gre za eno tistih izkušenj, ki se začne precej nedolžno, nato pa počasi začne podirati tisto prvo predstavo, ki si si jo ustvaril. Najprej spremljamo precej običajno življenje najstnika Marka Borje. Šola, prijatelji, domače okolje, sporočila na telefonu, simpatije, domače naloge in vse tiste majhne stvari, ki so se nam v najstniških letih zdele ogromne.
In ravno v tem je največja moč igre. Until Then ne poskuša ves čas ustvarjati občutka, da se dogaja nekaj velikega. Veliko časa se pravzaprav ne dogaja nič posebnega. Toda zaradi tega so kasnejši trenutki toliko močnejši.
Zgodba
Zgodba je nedvomno glavni razlog, zakaj se boste Until Then sploh želeli lotiti. Igra nas postavi v čevlje srednješolca Marka, ki skupaj s prijatelji preživlja še eno leto šolskega življenja. Na prvi pogled je vse precej vsakdanje. Hodimo v šolo, se pogovarjamo s prijatelji, pišemo sporočila, rešujemo šolske obveznosti in se ukvarjamo z odnosi, ki so za najstnika pogosto pomembnejši od vsega drugega.
Toda v ozadju se začne pojavljati nekaj čudnega. Igra postopoma pokaže, da svet, v katerem živijo Mark in njegovi prijatelji, ni tako preprost, kot se zdi na začetku. Prisotni so skrivnostni dogodki, občutek, da se nekaj ne ujema, in vedno več vprašanj, na katera sprva ne dobimo odgovorov.Najbolj mi je bilo všeč, da Until Then ne hiti.Ne vrže ti takoj v obraz velike skrivnosti in ne poskuša vsakega prizora narediti dramatičnega. Namesto tega najprej poskrbi, da spoznaš like. Ko se kasneje začnejo dogajati težje stvari, ti ni vseeno samo zato, ker tako piše v scenariju. Všeč so ti liki, poznaš njihove odnose, njihove navade in njihove male probleme. Zato imajo kasnejši dogodki precej večjo težo. Igra je precej čustvena. Dotika se različnih tem, kot so prijateljstvo, odraščanje, ljubezen, izgube ter meni zelo pomembno, kako se človek spopada s stvarmi, ki jih ne more spremeniti.
Mark in prijatelji
Mark je zelo simpatičen glavni junak. Ni popoln, ni vedno najbolj pameten in tudi ne sprejema vedno najboljših odločitev. Ampak ravno zaradi tega deluje človeško.
Tudi drugi liki niso samo nekakšni pomočniki glavnemu junaku. Vsak ima svojo osebnost, svoje probleme in svoje odnose z drugimi.Posebej dobro deluje prijateljska dinamika. Pogovori niso vedno pomembni za glavno zgodbo. Včasih se liki samo pogovarjajo o popolnoma nepomembnih stvareh. In prav ti pogovori so mi bili všeč.
Ker tako pač izgleda življenje. Ne pogovarjamo se ves čas o svojih največjih težavah. Velikokrat se s prijateljem pogovarjamo o popolni neumnosti, se smejimo, pošiljamo neumne meme in šele kasneje ugotovimo, da je bil tisti človek pravzaprav pomemben del našega življenja.
Gameplay
Če iščete igro z akcijo, raziskovanjem odprtega sveta ali zahtevnim bojevanjem, lahko ta del recenzije kar preskočite. Tukaj tega ni. Until Then je predvsem pripovedna pustolovščina z elementi vizualnega romana. Večino časa se premikamo po dvodimenzionalnih okoljih, se pogovarjamo z ljudmi in pregledujemo predmete. Veliko dogajanja poteka tudi prek Markovega telefona, sporočil in različnih interakcij.
Na papirju se to sliši zelo preprosto. In tudi je. Toda meni je všeč, da igra iz te preprostosti naredi prednost. Ni nepotrebnega sistema inventarja, desetih različnih dreves spretnosti ali umetno dodanih nalog samo zato, da bi igra trajala dlje. Igra želi, da spremljaš zgodbo.
Miniigre
Ena bolj simpatičnih stvari so miniigre. Te se pojavljajo skozi različne dele igre in pogosto predstavljajo čisto vsakdanje aktivnosti. Od igranja klavirja do različnih šolskih in družabnih aktivnosti ter celo precej bolj nenavadnih situacij.
Posebnost je ravno v tem, da miniigre niso vedno samo »miniigra zaradi miniigre«. Pogosto pomagajo ustvariti občutek, da dejansko živiš Markovo življenje. Vseeno pa niso vse enako dobre.
Nekatere so zabavne in lepo popestrijo dogajanje, druge pa so precej bolj osnovne in sem si želela, da bi jih lahko nekoliko hitreje opravila. To je ena redkih stvari, kjer sem imela občutek, da bi lahko igro še malo spolirali.
Pixel-art, ki izgleda odlično
Grafika je ena največjih prednosti igre. Until Then uporablja pixel-art, vendar ne takšen, ki bi deloval staromodno ali kot poskus posnemanja nekih starih 16-bitnih iger. Okolja so barvita, podrobna in predvsem zelo atmosferična.
Še posebej lepo je, kako igra uporablja okolje za prikaz vsakdanjega življenja. Ulice, šola, domovi, trgovine, promet, ljudje in različni drobni detajli ustvarijo občutek, da svet dejansko obstaja tudi takrat, ko ga ne gledamo.
Zelo mi je všeč tudi, da je igra močno povezana s filipinskim okoljem in kulturo. To ni samo generično srednješolsko mesto, ki bi ga lahko postavili kamorkoli na svetu. Hrana, prevoz, okolje, običaji in različne podrobnosti pomagajo ustvariti identiteto igre. In ravno zaradi tega Until Then izstopa.
Zvok in glasba
Glasba lepo dopolnjuje celotno izkušnjo. Ni vsiljiva in ne poskuša ves čas poudarjati, kaj moraš čutiti. Ko mora biti scena mirna, je mirna. Ko postane bolj čustvena, glasba naredi svoje.
Pri takšni igri je zvok zelo pomemben, ker je velik del doživetja sestavljen iz pogovorov, tišine in majhnih trenutkov. In tukaj glasba večinoma zadene pravo mesto.
PS5 različica
Igra sicer tehnično ne izkorišča zmogljivosti PS5 na način, kot bi jih velik AAA naslov, vendar to niti ni njen namen. Njena moč je v umetniškem slogu, animacijah, atmosferi in zgodbi.
Igranje je namenjeno enemu igralcu, kontrole pa so zelo preproste in hitro razumljive. Pri igranju sem najbolj cenila to, da igra ne komplicira s kontrolami. Vse je hitro razumljivo in dostopno.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Until Then nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Zelo dobra in čustvena zgodba
- Simpatični in verjetni liki
- Odlična pixel-art grafika
- Zelo lepo predstavljena filipinska kultura in okolje
- Naravni odnosi med liki
- Veliko majhnih, vsakdanjih trenutkov
- Simpatične miniigre
- Odlična atmosfera
- Preproste kontrole
- Zelo primerna igra za ljubitelje pripovednih pustolovščin
Slabosti
- Počasnejši tempo v določenih delih
- Malo dejanskega »igranja«
- Nekatere miniigre niso najbolj dodelane
- Nekateri pogovori bi lahko bili krajši
- Ni za igralce, ki iščejo akcijo ali veliko raziskovanja
Zaključek
Until Then ni igra, ki bi vas navdušila z ogromnim svetom, spektakularnimi bitkami ali desetimi urami vsebine, kjer ves čas nekaj počnete. Njena največja moč so ljudje. Njihovi odnosi.Majhni trenutki. Pogovori, ki se na prvi pogled zdijo nepomembni. In občutek, da spremljaš nekaj, kar bi se lahko zgodilo nekomu, ki ga poznaš.
Zelo mi je všeč tudi, da igra ne poskuša biti nekaj, kar ni. Ve, da je njeno glavno orožje pripoved, in temu podredi praktično vse ostalo. Zaradi tega bo nekaterim igralcem verjetno preveč počasna, drugim pa bo ravno ta tempo omogočil, da se resnično povežejo z liki.
Until Then zato ni popolna igra. Ima svoje počasnejše dele, nekaj miniiger bi lahko bilo boljših in včasih bi si želela malo manj praznega časa.
Ampak ko potegnem črto, so stvari, ki jih naredi dobro, precej pomembnejše od tistih, ki jih naredi malo slabše.
Če imate radi igre, kot so pripovedne pustolovščine, vizualni romani in zgodbe, pri katerih je pomembnejše kako se počutiš ob koncu kot pa koliko sovražnikov si premagal, potem je Until Then igra, ki ji je vredno dati priložnost.
