Občutek stare dobre pustolovščine
Priznam, da sem se te igre veselila že od prve predstavitve. Ko sem jo prvič zagnala, sem v nekaj minutah dobila zelo močan občutek, da me čaka nekaj, kar me bo spominjalo na The Legend of Zelda. In iskreno? To me je samo še bolj navdušilo. Na Zeldi sem praktično odrasla in še danes spada med moje najljubše igralne serije, zato ni trajalo dolgo, da mi je tudi The Adventures of Elliot: The Millennium Tales zlezla pod kožo.
Čeprav je navdih z Zeldo precej očiten, igra nikakor ni njena kopija. Ima svoj tempo, svoje ideje in svoj čar. Že po prvih urah sem ugotovila, da me je popolnoma potegnila vase. Raziskovanje sveta je zabavno, bojevanje tekoče in ravno prav dinamično, uganke niso prezahtevne, da bi postale frustrirajoče, hkrati pa te dovolj spodbudijo k razmišljanju. Ves čas sem imela občutek, da me nekje čaka še ena skrita jama, še ena skrinja ali pa kakšna zanimiva stranska naloga.
Velik plus je tudi grafična podoba. HD-2D slog mi je bil všeč že pri prejšnjih Square Enixovih igrah, tukaj pa se mi zdi, da zasije še bolj. Svet je živahen, barvit in poln drobnih podrobnosti, zaradi katerih se je bilo res prijetno samo sprehajati naokoli. Temu doda svoje še odlična glasba, ki zna v pravem trenutku ustvariti občutek velike pustolovščine, drugič pa poskrbi za bolj umirjeno vzdušje med raziskovanjem.
Največ pa pove dejstvo, da sem komaj čakala, da zaključim z delom, pridem domov, prižgem PS5 in nadaljujem tam, kjer sem prejšnji večer končala. Redko se zgodi, da me igra tako hitro posrka vase, ampak Elliotu je to uspelo. Vedno me je zanimalo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom, kakšna nova lokacija me čaka ali katero skrivnost bom odkrila. Res je, da igra ni brez napak in da se določeni deli proti koncu začnejo nekoliko ponavljati, vendar me to niti približno ni odvrnilo od igranja. Ravno nasprotno – skozi celotno pustolovščino sem imela tisti prijeten občutek raziskovanja, zaradi katerega sem pred leti vzljubila Zeldo. Mislim, da je prav zato The Adventures of Elliot: The Millennium Tales ena tistih iger, ki mi bo še dolgo ostala v lepem spominu.
Elliot – glavni karakter
V igri stopimo v čevlje Elliota, mladega pustolovca iz sveta Philabieldia. In ja, tukaj je biti pustolovec dejansko poklic. Sprva opravlja čisto običajne naloge – pomaga prebivalcem, išče izgubljene predmete, raziskuje ruševine in rešuje manjše težave. Seveda pa, kot pri skoraj vsaki dobri fantazijski pustolovščini, stvari zelo hitro uidejo izpod nadzora. Ena na videz običajna odprava se spremeni v veliko zgodbo, povezano s potovanjem skozi čas, starodavnimi skrivnostmi in usodo celotnega kraljestva.
Na poti Elliot spozna pravljično spremljevalko Faie, ki ni zgolj simpatičen dodatek, ampak ima pomembno vlogo tako pri raziskovanju sveta kot pri bojevanju in reševanju ugank. Med njima se hitro ustvari zanimiva dinamika, čeprav moram priznati, da zna Faie včasih tudi malo preveč govoriti.
Kar se tiče same zgodbe, sem imela nekoliko mešane občutke. Osnovna ideja je res dobra, predvsem potovanje skozi različna časovna obdobja, saj ponuja ogromno možnosti za zanimive zaplete. Žal pa se mi zdi, da igra tega potenciala ne izkoristi povsem. Veliko dogajanja je precej predvidljivega, nekateri liki pa ostanejo precej enodimenzionalni, zato se nanje nisem zares navezala. Zgodba sicer lepo opravi svojo nalogo in te brez težav vodi od začetka do konca, ni pa tista, zaradi katere boš o igri razmišljal še dolgo po zaključnih napisih.
Bojevanje
Na srečo pa The Adventures of Elliot največ pokaže pri samem igranju. Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki me je pri igri najbolj pritegnila, je to občutek nadzora nad Elliottom. Gibanje je izjemno tekoče. Napadi so natančni, zato sem imela ves čas občutek, da imam popoln nadzor nad Elliottom. Elliot se premika tako, kot pričakujete od akcijske pustolovščine, in zelo hitro dobite občutek, da imate popoln nadzor nad svojim junakom. Na voljo ima več različnih orožij, pri čemer vsako ni samo drugačno po videzu, ampak ima tudi svojo uporabnost. Osnovni meč je najbolj klasična izbira, vendar lahko uporabljate tudi sulico, kladivo, srp, lok, bumerang in bombe. Prav kombiniranje različnih orožij je eden najboljših delov igre. Bumerang lahko zadene večkrat in je odličen proti skupinam sovražnikov, sulica omogoča varnejšo razdaljo, kladivo je idealno za močnejše udarce, srp pa je neverjetno zabaven, ko ga začnete vrteti okoli sebe in čistiti prostor okoli Elliota.
Magicite
Velik del prilagajanja orožja predstavlja sistem Magicite. Gre za posebne dodatke, ki jih lahko namestite na orožja in jim dodate različne učinke. Nekateri povečajo moč napada, drugi izboljšajo kritične zadetke, nekateri pa dodajo bolj zabavne spremembe, kot so posebne bombe ali dodatni učinki pri napadih. Na začetku je ta sistem zelo zanimiv, saj ves čas iščete nove kombinacije in preizkušate različne možnosti. Kasneje pa žal nekoliko izgubi čar. Večina Magicite izboljšav je precej podobnih in igra vas redko prisili, da bi morali resno spreminjati svojo postavitev.
Faie
Veliko bolj zanimiva je Faie, ki ni samo klasična spremljevalka, ki stoji ob strani in komentira dogajanje. Njene sposobnosti so pomemben del raziskovanja. Lahko prižiga bakle, napada sovražnike, teleportira Elliota na določena mesta, mu omogoči hitrejše premikanje in celo posnema njegove poteze. Najbolj zabavni trenutki so pogosto povezani prav z njo. Včasih pa zna biti tudi nekoliko preveč zgovorna, zato boste verjetno vsaj enkrat iskali možnost, kako zmanjšati njeno komentiranje.
Potovanje skozi čas in raziskovanje sveta
Največja posebnost igre je zagotovo potovanje skozi čas. Elliot obiskuje štiri različna obdobja istega sveta, kar je na papirju odlična ideja. Videti, kako se kraljestvo spreminja skozi stoletja, bi lahko ponudilo ogromno možnosti. Žal pa je tukaj tudi največje razočaranje igre. Namesto da bi vsako obdobje ponudilo povsem drugačen svet, pogosto obiskujemo skoraj enake lokacije v različnih časih. Gozd ostane gozd, puščava ostane puščava, vulkan ostane vulkan. Nekatere stvari se spremenijo, vendar ne toliko, kot bi pričakovali.
Kljub ponavljanju je raziskovanje sveta ena največjih prednosti igre. Vedno se najde nekaj, kar vas odvrne od glavne poti. Morda boste šli samo po eno stvar, nato pa boste čez nekaj minut že popolnoma drugje, ker ste našli skrivno jamo, skrinjo ali zanimivo stransko nalogo. Prav stranske naloge so eden lepših delov igre. Nekatere so zabavne in lahkotne, druge pa znajo presenetiti s precej bolj čustvenimi zgodbami.
Čudovita HD-2D podoba in glasba
Meni osebno je The Adventures of Elliot ena najlepših HD-2D iger do zdaj. Ta slog tukaj res zaživi. Svet je bolj barvit, okolja so bogata s podrobnostmi, liki pa imajo veliko osebnosti. Vsaka lokacija ima svoj značaj, od zelenih gozdov do zasneženih območij in skrivnostnih ruševin. Tudi glasba je ena največjih prednosti. Orkestralna podlaga lepo poudari občutek pustolovščine in pogosto ustvari tisto pravo pravljično vzdušje, ki ga od takšne igre pričakujemo.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi The Adventures of Elliot: The Millennium Tales nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti:
- čudovit HD-2D videz
- zelo zabaven bojni sistem
- odličen občutek raziskovanja
- zanimive stranske naloge
- raznolika orožja in sposobnosti
Slabosti:
- svet se skozi različna obdobja premalo spremeni
- zgodba je precej predvidljiva
- sistem Magicite bi lahko bil globlji
- nekaj ponavljanja pri sovražnikih in ječah
Zaključek
The Adventures of Elliot: The Millennium Tales ima odlične temelje, zabaven boj, čudovit svet in veliko prijetnih trenutkov. Ko se prepustite raziskovanju, je v igri zelo enostavno uživati. Ni popolna pustolovščina, saj jo omejujejo ponavljanje sveta, nekoliko plitvejši sistemi in bolj varna zgodba. Vendar ima nekaj, česar številnim igram danes manjka. In to je občutek iskrene pustolovščine.
Sama sem zelo vesela, da sem imela priložnost igro preizkusiti in se podati na to pustolovščino. Kljub nekaterim pomanjkljivostim mi je ponudila veliko zabavnih trenutkov in me večkrat spomnila, zakaj imam rada igre, ki nagrajujejo raziskovanje in radovednost. Igra je zelo prijetna akcijska RPG-igra, ki bo po mojem mnenju najbolj všeč ljubiteljem klasičnih Zeldinih pustolovščin, raziskovanja in pa seveda igralcem, ki cenijo čudovito oblikovane svetove.
