Resident Evil Requiem je deveta igra v seriji Resident Evil, ki je pred samim izidom požela ogromno zanimanja med oboževalci. Razvijalci so že v preteklosti obljubljali presežke in na splošno več in boljše vsega, kar lahko ponudi Resident Evil. Priznam, da sem bil pred samim izidom in začetkom igranja skeptičen, ker nisem ravno oboževatelj grozljivk ampak igra definitivno preseneti. Ne le, da me je presenetila ampak preprosto težko spustim kontroler iz rok in zaključim z igralno seanso. Zgodba, igra, grafika in zvok, vse to je tako dovršeno, da preprosto morem nadaljevati. Igra navdušuje v vseh konceptih igranja in vabi tako izkušene igralce kot tudi nove. Mislim, da bo to naslov, ki bo celotno serijo dvignil na višjo raven.
Zgodba in liki
Igra nas postavi v čevlje dveh glavnih protagonistov pri katerih se zgodba prepleta. Na eni strani imamo Grace Ashcroft, ambiciozno FBI analitičarko, ki se mora soočiti s to grozljivo situacijo, ki se dogaja tekom igre. Na drugi strani smo pa ponovno priča dobro znanemu Leon S. Kennedyju, ki je ponovno v vlogi protagonista, ki poskuša rešiti vso nastalo situacijo. Dejansko igramo posebej ampak vsak korak lahko doživimo v očeh drugega. Recimo smo na nekem delu zemljevida in vi z Grace ubijete zombija. Ko vam igra omogoči, da hodite po istih stopinjah z Leonom lahko vidite mrtve zombije, ki so bili ubiti s strani drugega igralca. Mislim, da so takšne malenkosti res nekaj posebnega in vam da občutek, da kljub vsemu niste sami v tem.
Všeč mi je kako se hitro občuti razlika med enim in drugim likom tekom igranja. Ni samo igranje ampak se vidijo tiste majhne razlike. Recimo pri Grace se res opazi, kako zelo se boji, da ni navajena take borbe za življenje in na splošno ni navajena delovanja na terenu. Pri Leonu se pa opazi, da je že toliko slabega preživel, da preprosto nima niti več emocij, kot bi si človek mislil. Je samo mašina za ubijanje zombijev.
Grozen preživetveni nagon v igri je še posebej izrazit skozi oči Grace, kjer se res občuti omejenost virov, stalno napetost, ker niste sigurni kaj vas čaka za naslednjimi vrati in seveda temu primerno ranljivost karakterja. Dejansko lahko Grace vidimo, kot eno izmed nas, navadnimi ljudmi, ki bi poskušali preživeti to nočno moro. Brez predhodnega znanja o dogajanju, urjenja ali pa kakršnih koli izkušenj na tem področju. Gledati in igrati njeno zgodbo je res nekaj neverjetno strašnega ampak hkrati nekaj posebnega.
Potem pa imamu tu še bolj akcijske sekvence igranja, ki so v ospredju pri Leonu. Izkušnje in njegovo znanje pripomoreta k temu, da se celotno igranje hitreje odvija in tudi bolj mogočno. V glavnem vam je potrebno samo ubiti vsakega sovražnika in do sedaj res nisem imel problema s tem. Popolna razlika v primerjavi z Grace in priznam, da po nekaj urah igranja z Grace res prav pride malo počitka in samo uničenja na poti Leona.
Sem se že ničkolikokrat vprašal, če bo moje srce zdržalo to raznolikost igranja in prekomerno premikanje med adrenalinom in tesnobo ter strahom, ki sem ga doživljal tekom igranja. Celotna igra se počasi ampak konstantno stopnjuje tako na psihološki ravni kakor tudi na eksplozivnih trenutkih. Definitivno je to nekaj, kar spremeni celotno igralno izkušnjo v Resident Evil svetu ampak opozarjam, da bi lahko to bila igra za marsikoga mogoče malo preveč.
Igranje in mehanike
Uvod v samo igro je bil eden od najbolj srhljivih v celotni seriji. In na splošno je, da je večino igre zelo temno, klavstrofobično in na splošno grozljivo. Bolnišnica, ki razpada, ozki hodniki in krvavi laboratoriji nič ne olajšajo delo mojemu srcu. Vse skupaj pa je zasnovano tako, da ste v stalni ogroženosti in je vsaka nova soba in hodnik potencialna grožnja za vaše preživetje. Tekom celotne igre sem sedel na robu stola in samo upal, da ne bo nekaj kar naj bi bilo nepremagljivo.
Veliko zombijev, ki jih srečamo tekom igranja je posebnih. Na način, da so lahko na trenutke celo človeški. Vedenje sovražnikov je nepredvidljivo in sicer niste zmeraj sigurni kdaj je trenutek, ko vas bodo napadli oziroma zmeraj je priporočljivo, da se držite korak ali dva bolj stran od njih. Ko sem že mislil, da sem določen del zemljevida očistil vseh zombijev sem se pri povratku nazaj presenetil. Ne da jih nisem vse pobil, dejansko lahko mrtvi oživijo z dvojno mutacijo, ki pa verjemite ni fina. Ne le, da boste porabili verjetno večino svojih metkov ampak so tudi močnejši, kot navadni zombiji.
Seveda z Leonom to niti ni problem, ker ima veliko rezerve pri metkih, večji problem je to pri igranju z Grace, ker kot že omenjeno ima zelo omejen inventar in je potrebno pazljivo in z glavo odigrati večino sekvenc. Skoraj bi lahko rekel, da vse sekvence od Grace spominjajo na Resident Evil 7, kar se tiče igranja, inventarja in na splošno premagovanja različnih puzzlov.
Ker pa sem se že dotaknil ugank pa lahko povem, da je to še ena igra v duhu klasičnih Resident Evil iger. Uganke so še vedno primarni del igralne izkušnje in te so še posebej bolj opazne pri igranju z Grace. Leon ima tudi sem pa tja kakšno manjšo uganko ampak definitivno ne bi bilo toliko zanimivo, če bi mogel z Leonom raziskovati celotne zemljevide. Mogoče bi lahko bilo več ugank oziroma večja raznolikost ampak za nekoga, ki že tako, ni ravno oboževatelj horror iger je bilo to zame čisto dovolj.
Grafika in tehnična izvedba
Igra na konzoli PlayStation 5 izgleda res neverjetno. Tehnično popolnoma dodelano in brezhibna optimizacija igre. Prva scena, ko sem prižgal igro je bila dovolj, da sem vedel v katero smer bo šla optimizacija in ni me razočaralo. 60fpsa brez kakršnegakoli padca in na splošno vizualnost najmanjših detajlov je res nekaj neverjetnega. Modeli likov so zelo natančno narejeni in obrazi polni detajlov. Dež, svetloba in tema pa ustvarijo res prepotrebno vzdušje, ki je mene že večkrat skoraj vrgel iz stola.
Že samo zaradi vizualnosti sem se večkrat prestrašil. Recimo, ko se sprehajate po zapuščenih, razpadlih hodnikih hotela ali bolnice in samo od nikoder zagrmi in razsvetli celoten del sobe v kateri se nahajate, je nekaj na kar nisem bil ravno pripravljen. Ali pa, ko mislite, da ste na varnem v določeni sobi, kjer je vse osvetljeno in samo od enkrat zmanjka elektrike ali pa žarnice vse popokajo. Ni ravno zabavno ampak ni pričakovati, da bo igra kakor je Resident Evil zabavna na tak način.
Zvočni efekti so neverjetno zasnovani. Vsak šepet, oddaljeno dretje, premikanje in škripanje vrat je natančno ustvarjen v prostoru in vam vedno znova požene strah po žilah. Prostorski zvok vam omogoča tudi natančno zaznavanje vsakega zvoka in tako lahko bolj jasno zaznate iz katere smeri prihaja sovražnik, kar mi je že velikokrat pomagalo, da sem se rešil iz nevarnega dela igre.
Skupaj vsi tehnični elementi ustvarijo atmosfero, ki vas popolnoma potopi v svet teme in groze. Dejansko dobite občutek, da ste v nekem resničnem svetu, kjer je vsak zvok in vsaka senca lahko za vas nevarna bližajoča nevarnost.
Dizajn lokacij
Lokacij samih po sebi ni velik sta pa dve glavni. Rhodes Hill Chronic Care Center je lokacija, ki predstavlja pravo mojstrovino dizajna. Vsi oboževalci Resident Evil iger boste tako prepoznali dizajn in boste po vsej verjetnosti navdušeni. Lokacija je en velik labirint poln zaklenjenih vrat, prepletenih hodnikov in skrivnih prehodov, ki zmeraj ustvarjajo nek občutek nesigurnosti in napetosti. Ves čas se premikate iz enega v drugi del, raziskujete in odklepate različne dele zemljevida. Hkrati je potrebno vse namige in stvari, ki jih dobite nekako povezati v nek skupek, da se lahko rešite oziroma da premagate igro. Ni zmeraj preprosto ampak je načeloma vse narejeno dokaj logično, ko enkrat ugotovite za kaj se gre. Meni osebno je ta center eden od najboljših zemljevidov, ki so jih naredili, ker je res premišljen in dovršen v potankost.
Potem pa imamo še obnovljeni del Raccon Cityja, ki že sami verjetno lahko sklepate, da bo poln simbolike iz preteklosti, ki bo predvsem nagovarjal veterane te serije. Opaziti je spoštovanje preteklosti in ustvarjena nostalgija ampak so razvijalci poskrbeli, da tega ni preveč in da ne pademo v neko brezno brezčasne nostalgije, ki bi mogoče marsikoga odvrnila od igranja oziroma bi se jim vse skupaj zdelo preveč neprimerno. Skupaj obe lokaciji ustvarjata vrhunec dizajna in združujeta premišljeno zasnovo in napeto vzdušje, ki vsem nam ponuja nepozabno izkušnjo.
Končna ocena in zaključek
Resident Evil Requiem je po mojem mnenju ena tistih iger, ki že od prvega trenutka očara s svojo ambicioznostjo in čustveno globino. Občutek, da se avtorji resnično trudijo za vsako podrobnost, je prisoten v celotni izkušnji – od izpiljenega vizualnega izraza do mojstrsko zastavljenega zvočnega ozadja. Ta grozljivka ne poskuša le zadovoljiti dolgoletnih privržencev serije, temveč uspešno poveže stare in nove elemente v svežo, udarno celoto, ki jo je preprosto treba doživeti. Včasih sem se med igranjem zalotil, da pozabim na čas, saj me je zgodba povlekla vase in pričarala tako napeto atmosfero, da sem se počutil, kot da sem sam del tega sveta.
