Pragmata je ena tistih iger, ki že od prve predstavitve daje občutek, da želi biti nekaj drugačnega, ampak hkrati ostati znotraj okvirjev klasične AAA akcijske pustolovščine. Končno na PS5 pokaže celoten koncept, ki temelji na kombinaciji streljanja, hekanja in zelo posebnega odnosa med dvema glavnima likoma, Hughom in Diano. Igra ne poskuša biti preveč zapletena v zgodbi, ampak raje gradi identiteto skozi atmosfero, igranje in občutek izolacije na Luni.
Zgodba
Zgodba se odvija v lunarni raziskovalni bazi, kjer je šlo nekaj zelo narobe in kjer je stik z Zemljo popolnoma izgubljen. Hugh Williams se znajde v tem okolju kot preživeli član, ki hitro ugotovi, da je baza polna nevarnih robotov in neobvladljive umetne inteligence.
Kmalu naleti na Diano, nenavadno androidno bitje v obliki deklice, ki ima sposobnost hekanja sistemov in sovražnikov. Njuna dinamika je glavni del zgodbe, ki ne gre v pretirano kompleksno znanstveno fantastiko, ampak bolj v odnos, ki se razvija skozi preživetje in skupno raziskovanje praznega sveta. Zgodba ostaja relativno preprosta, ampak deluje predvsem zaradi likov in njihove interakcije.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za klasičen preživetveni sci-fi scenarij, igra postopoma gradi občutek skrivnosti glede tega, kaj se je v bazi dejansko zgodilo. Velik del napetosti prihaja iz okolja samega, saj prazni hodniki in nenavadni ostanki tehnologije stalno puščajo občutek, da je nekaj še vedno prisotno, čeprav ni vidno. Prav ta počasi razkrivajoča se atmosfera daje zgodbi več teže, kot bi jo imela na papirju.
Igralnost
Igralnost temelji na stalni kombinaciji dveh sistemov, kjer Hugh upravlja gibanje in streljanje, Diana pa v realnem času heka sovražnike. To pomeni, da igralec nikoli ne opravlja samo ene naloge, ampak mora stalno deliti pozornost med akcijo in taktičnim reševanjem mrežnih hekerskih ugank.
Ta sistem na začetku deluje zahtevno, včasih celo kaotično, ampak sčasoma postane zelo tekoč in nagrajujoč. Igra te prisili, da razmišljaš hitro in hkrati ostaneš miren pod pritiskom, kar ustvari zelo specifičen igralni ritem, ki je glavni adut igre.
Na začetku me je tega sistema najbolj skrbelo, ker nisem bila prepričana, ali mi bo tak način igranja sploh ustrezal, ampak igra to izvede tako dobro, da deluje že od samega začetka zanimivo in naravno. Presenetilo me je, da nisem imela občutka zmede, ampak bolj radovednost, kako se bo vse skupaj razvijalo, kar je naredilo prvi stik z igro veliko boljši, kot sem pričakovala.
Bojni sistem
Bojni sistem je najboljši del igre in hkrati njen temelj. Sovražniki so večinoma roboti z različnimi zaščitami, ki jih moraš najprej oslabiti preko Dianinega hekanja, šele nato pa jih lahko učinkovito poškoduješ s Hughovim orožjem.
Hekanje poteka preko mreže, kjer moraš v realnem času izbirati poti, se izogibati oviram in aktivirati bonuse, kar vse poteka medtem, ko te sovražniki napadajo. To ustvari zelo zanimive trenutke, kjer je vsaka sekunda pomembna. Kasneje igra dodaja več vrst orožij, več taktičnih možnosti in bolj agresivne sovražnike, kar sistem ohranja zanimiv, čeprav se proti koncu nekoliko ponavlja.
Najbolj mi je bilo všeč, da se borbe nikoli niso počutile popolnoma enake, ampak so me prisilile, da sem sproti prilagajala pristop in kombinirala različne sposobnosti. Prav ta stalna napetost med napadom in hekanjem naredi boje zelo dinamične in daje občutek, da imaš res nadzor, tudi ko je na zaslonu kaos.
Raziskovanje in struktura
Igra je večinoma linearna, vendar vsebuje dovolj stranskih poti in skrivnosti, da raziskovanje ni odveč. Pogosto najdeš nadgradnje, materiale in dodatne izzive, ki pomagajo pri napredovanju.
Vmesni del igre, imenovan zavetje ali baza, služi kot prostor za nadgradnje in interakcijo med Hughom in Diano. Ta del daje igri občutek napredka in omogoča bolj oseben odnos med likoma, kar lepo razbije tempo med akcijskimi segmenti.
Navigacija v nekaterih delih ni popolna, saj zemljevid ni vedno najbolj uporaben, ampak igra ostaja dovolj vodena, da se redko popolnoma izgubiš.
Glavna zgodba ni pretirano dolga in jo je mogoče zaključiti približno v 10 do 15 urah, odvisno od tega, koliko časa porabiš za raziskovanje in stranske vsebine.
Grafika in atmosfera
Vizualno je Pragmata zelo močna igra in na PS5 izstopa predvsem po atmosferi. Lunina baza je prikazana kot hladno, sterilno in skoraj prazno okolje, ki ustvarja močan občutek izolacije.
Svetloba ima velik pomen, saj kontrast med temnimi notranjimi prostori in močno lunino svetlobo ustvarja zelo filmski občutek. Posebno zanimivi so umetno generirani prostori, ki imajo bolj digitalen videz, pogosto z rahlo zelenkastim AI sijem, kar daje občutek, da gre za simulacijo realnosti in ne dejanski svet.
Ta vizualna identiteta je ena največjih prednosti igre, ker ustvarja zelo specifično vzdušje, ki ga ne vidiš pogosto. Prav zaradi tega igra pogosto deluje bolj kot interaktivni znanstvenofantastični film kot pa klasična akcijska igra, kar ji daje precej edinstven pečat. Na mojem OLED LG televizorju je igra res zasijala v pravi barvni luči, saj so kontrasti, črna globina in svetlobni efekti prišli še posebej do izraza in dodatno okrepili atmosfero.
Zvok in glasba
Zvok je zelo minimalističen in močno podpira atmosfero igre. Večino časa prevladujejo ambientalni zvoki, dihanje v skafandru in mehanski šumi, ki poudarjajo občutek osamljenosti.
Glasba se pojavlja redkeje in predvsem v bolj napetih trenutkih, kjer dodatno dvigne intenzivnost bojev. Tišina je pogosto enako pomembna kot zvok, kar igri daje bolj umirjen, skoraj meditativni ton med raziskovanjem.
Tehnična izvedba
Na PS5 igra deluje stabilno in tekoče. Nalagalni časi so kratki, prehodi med območji pa skoraj neopazni.
DualSense je uporabljen zmerno, predvsem za izboljšanje občutka streljanja in napetosti v boju, kar doda nekaj dodatne teže akciji.
V celotnem času igranja nisem naletela na nobene glitch-e ali tehnične težave, kar je pri tako dinamični kombinaciji streljanja in hekanja še posebej pozitivno. DualSense se pri tem zelo dobro obnese, saj povratne vibracije in upor sprožilcev lepo poudarijo vsak strel in napet trenutek v boju, kar izkušnjo naredi bolj odzivno in potopitveno.
Grafično igra zelo izstopa predvsem zaradi svoje čiste, hladne futuristične estetike in odlične uporabe svetlobe, ki ves čas gradi občutek praznine in izolacije. Tudi detajli okolja so zelo natančni, kar še dodatno poudari občutek, da gre za tehnološko napreden, a hkrati zapuščen svet.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Pragmata nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- unikaten bojni sistem, ki združuje streljanje in hekanje v realnem času
- zelo močna atmosfera, ki temelji na občutku izolacije in praznine
- zanimiva dinamika med Hughom in Diano, ki daje igri čustveno jedro
- vizualno izstopa in ponuja zelo specifičen znanstvenofantastični slog
- drugačna od večine AAA naslovov, kar ji daje svežino
Slabosti
- zgodba je precej preprosta in ne izkoristi vseh tematskih potencialov
- nekateri deli igre se proti koncu začnejo ponavljati, predvsem boji
- zemljevid ni dovolj pregleden in včasih oteži orientacijo v prostoru
Osebni vtis
Pragmata deluje kot zelo premišljena, a ne popolnoma izpiljena igra. Ima jasno identiteto in zelo močno jedro v svojem gameplayu, ki združuje dva sistema v eno celoto. Ko vse skupaj deluje, igra ustvari zelo zadovoljiv ritem, kjer se akcija in razmišljanje prepletata brez prekinitev.
Najbolj ostane v spominu občutek praznine Lune in odnos med Hughom in Diano, ki kljub nenavadnemu kontekstu deluje presenetljivo človeško.
Igra mi je bila na splošno zelo všeč in res sem uživala v igranju, predvsem zaradi tega, ker me je hitro potegnila v svoj tempo in me držala zainteresirano od začetka do konca.
Zaključek
Pragmata je ena tistih iger, ki ne bo za vsakogar, ampak tistim, ki jim klikne njen sistem, ostane v spominu še dolgo. Ni popolna in ima nekaj ponavljanja ter zgodbenih omejitev, ampak kljub temu ves čas drži zelo dober občutek igranja in jasen fokus.
V resnici me je najbolj presenetilo to, da sem v njej uživala veliko bolj, kot sem pričakovala. Kombinacija akcije in hekanja me je hitro potegnila noter in me držala do konca, brez občutka, da bi se mi igra vlekla ali postala dolgočasna.
Na koncu ostane občutek zelo posebne izkušnje, ki ima svoj stil in identiteto, in ravno zato mi je Pragmata ostala všeč.
