Ko vesolje postane nočna mora
Ko je Supermassive Games prvič predstavil Directive 8020, je bilo precej jasno, da studio želi narediti korak stran od klasične formule serije The Dark Pictures Anthology. Ne toliko v smislu samega koncepta odločitev in filmskega pripovedovanja zgodbe, ampak predvsem v občutku igranja. Tokrat ne gre zgolj za interaktivno grozljivko, kjer izbiraš dialoge in občasno pritisneš pravi gumb ob pravem času. Directive 8020 želi biti bolj “prava” survival horror igra – bolj napeta, bolj aktivna, bolj agresivna do igralca. In ravno zato je ta igra hkrati ena najbolj zanimivih in najbolj neenakomernih stvari, ki jih je studio naredil po Until Dawn.
Zgodba, ki močno črpa iz klasike znanstvene fantastike
Na papirju je ideja fantastična. Zemlja umira. Človeštvo pošlje posadko ladje Cassiopeia proti planetu Tau Ceti f, kjer bi lahko našli novo možnost za preživetje človeške vrste. Že takoj po prebujanju iz hibernacije pa gre vse narobe. Ladja je poškodovana, posadka paranoična, nekaj na krovu pa ni več človeško. Organizem, ki lahko posnema ljudi, postopoma uniči zaupanje med člani ekipe.
Jasno je, od kod igra črpa navdih – filmi kot Alien, The Thing in celo Event Horizon so praktično vpisani v DNK igre. In iskreno? Ko Directive 8020 zadane pravo atmosfero, je res odlična.
Atmosfera
Nekateri deli igre so med najbolj napetimi prizori, kar jih je Supermassive kadarkoli ustvaril. Hodniki Cassiopeie delujejo klavstrofobično, temačno in neprijetno. Zvok oddaljenega kovinskega pokanja ladje, šepetanje komunikacijskih kanalov in občutek, da nekaj opazuje vsak tvoj korak, ustvarijo konstanten pritisk.
To ni tista vrsta grozljivke, ki te straši samo z jumpscare trenutki. Velik del strahu prihaja iz paranoje. Nikoli nisi popolnoma prepričan, kdo govori resnico in kdo je že okužen. Ravno zaradi tega igra deluje precej bolj psihološko kot večina prejšnjih Dark Pictures naslovov.
Vizualno ena najlepših Supermassive iger
Veliko pri atmosferi pomaga tudi vizualna podoba. Igra uporablja Unreal Engine 5 in na PS5 izgleda zelo impresivno. Osvetlitev je fantastična, predvsem v temnih notranjih prostorih, kjer svetilka osvetli le del okolice, ostalo pa ostane v popolni temi.
Obrazi likov so boljši kot v prejšnjih Dark Pictures igrah, animacije pa precej bolj naravne. Včasih se sicer še vedno pojavi kakšna čudna mimika obraza ali nekoliko lesen pogled, ampak napredek je očiten.
Na PS5 igra večino časa teče stabilno, posebej pa se vidi, da je bila narejena z mislijo na DualSense funkcije. Vibracije in upor na sprožilcih dejansko dodajo nekaj k napetosti, namesto da bi bili samo marketinški dodatek.
Tokrat ni več samo interaktivni film
Kar me je najbolj presenetilo, je to, da igra precej bolj aktivno vključuje stealth mehanike. Tokrat ne gre več samo za počasno hojo in izbiro dialogov. Pogosto se skrivaš pred sovražniki, zapiraš vrata, iščeš poti skozi prezračevalne jaške in se poskušaš izogniti stvorom, ki te lovijo po ladji.
To je velika sprememba za Supermassive in iskreno – občutki so mešani.
Po eni strani igra zaradi tega deluje bolj intenzivno. Ko te nekaj preganja po ozkem hodniku in veš, da lahko napačna odločitev pomeni smrt lika, napetost res deluje.
Problem pa je, da studio očitno še ni popolnoma domač v takšnem gameplayu. Nekateri stealth deli so odlični, drugi pa precej nerodni. Premikanje likov je včasih okorno, skrivanje za objekti ni vedno zanesljivo, kamera pa zna med bolj stresnimi trenutki postati nadležna.
To je eden glavnih razlogov, zakaj so odzivi igralcev precej razdeljeni. Nekateri obožujejo nov pristop, drugi menijo, da je igra najboljša ravno takrat, ko ostane zvesta svoji interaktivni filmski formuli.
Liki so boljši kot v večini Dark Pictures iger
Kar se tiče zgodbe, mislim, da je to ena boljših pripovedi v Dark Pictures seriji. Ne nujno najbolj šokantna, ampak zagotovo ena najbolj napetih. Tempo je boljši kot pri nekaterih starejših igrah studia, kjer se je pogosto dolgo časa “nič dogajalo”. Tukaj občutek nevarnosti pride hitro in igra redko popolnoma izgubi zagon.
Všeč mi je bilo tudi, da so liki bolj povezani z osrednjo temo zaupanja in paranoje. Nihče ni popolnoma varen in igra to zelo dobro izkoristi.
Seveda pa niso vsi liki enako zanimivi. Nekateri člani posadke imajo močne osebnosti in dobre dialoge, drugi pa delujejo precej generično. Lashana Lynch kot Brianna Young naredi zelo dobro delo in je brez dvoma najbolj prepričljiv lik v igri. Ima prisotnost, zaradi katere deluje kot dejanska protagonistka zgodbe, medtem ko nekateri drugi člani ekipe ostanejo nekoliko v ozadju.
Sistem odločitev je manj brutalen kot prej
Ena stvar, ki jo bodo igralci zelo različno sprejeli, je novi sistem “Turning Points”, kjer lahko določene pomembne odločitve zavrtiš nazaj in spremeniš svojo izbiro.
Po eni strani razumem, zakaj so to dodali – ogromno ljudi je bilo frustriranih, ko so po nesreči izgubili pomembnega lika zaradi ene napačne poteze.
Ampak po drugi strani pa ta sistem nekoliko uniči občutek posledic. Del čara Supermassive iger je ravno v tem, da moraš živeti s svojimi napakami. Če lahko ključne odločitve popraviš, napetost ni več enaka.
Proti koncu igra izgubi nekaj skrivnostnosti
Kar mi je pri igri res všeč, je to, da se ne boji biti bolj “gaming” izkušnja kot prejšnji Dark Pictures naslovi. Studio očitno ni želel samo še ene interaktivne grozljivke po isti formuli.
Problem je le, da vse ideje niso enako dobro realizirane. Nekateri deli dajejo občutek velike evolucije za serijo, drugi pa delujejo kot eksperiment, ki še ni popolnoma izpiljen.
Tudi tempo proti koncu igre nekoliko pade. Prva polovica je zelo močna, predvsem zaradi skrivnosti in občutka neznanega. Ko pa igra začne razlagati več o samem organizmu in dogajanju, del skrivnostnosti izgine.
Replay value ostaja velik plus
Ker lahko praktično vsak pomembnejši lik umre, se zgodba precej spreminja glede na tvoje odločitve. To je nekaj, kar Supermassive še vedno zna zelo dobro narediti.
Tudi igranje v družbi prijateljev ali partnerja je tukaj skoraj še bolj zabavno kot solo igranje. Ravno ta “kaj pa če bi izbral drugače?” občutek je eden glavnih razlogov, zakaj ljudje te igre igrajo večkrat.
Zaključek
Čuti se, da je studio želel narediti nekaj večjega in bolj drznega. In čeprav jim ne uspe vse, je igra zaradi tega veliko bolj zanimiva, kot če bi igrali na varno.
To ni igra za vsakogar. Če ne maraš počasnejšega filmskega pripovedovanja, dialogov in odločitev, te verjetno ne bo prepričala. Če pa obožuješ sci-fi horror, paranojo, atmosfero in zgodbe, kjer lahko vsak umre zaradi tvoje napake, potem je Directive 8020 zelo dobra izkušnja.
