Agatha Christie – Death on the Nile je najnovejša detektivska pustolovščina studia Microids Studio Lyon, ki je izšla 25. septembra 2025 za PlayStation 5, Xbox Series X/S, Nintendo Switch in PC. Tokrat so se lotili enega najbolj znanih primerov Agathe Christie in ga postavili v sedemdeseta leta, ki so obdana z disko ritmi, zlato svetlobo in tisto prepoznavno eleganco, ki se je Poirot nikoli ne odreče.
Namesto vlaka iz Murder on the Orient Express se zdaj dogajanje preseli na egipčansko križarko, kjer sonce sije, šampanjec se blešči v kozarcih in med potniki vrejo napetosti. Sredi vsega tega je seveda Hercule Poirot, ki tokrat ni sam. Ob njem je Jane Royce, mlada zasebna detektivka z veliko samozavesti in željo, da se dokaže. Njuna dinamika deluje presenetljivo dobro. Poirot s svojo natančnostjo in mirnostjo, Jane Royce pa s sodobno energijo in neposrednostjo.
Rezultat je igra, ki uspešno združi nostalgijo in sodobnost. Detektivska zgodba je predstavljena s sodobnim slogom in zanimivo atmosfero. Vseeno se tu in tam čuti, da so razvijalci želeli v igro vključiti malce preveč idej naenkrat. A kljub temu Death on the Nile ostaja ena tistih iger, ki jih je zanimivo igrati. Ne le zaradi ugank, ampak zaradi celotnega vzdušja, ki te za nekaj ur popolnoma posrka v svet Agathe Christie.
Poirot v sedemdesetih
Ena od prvih stvari, ki te preseneti, je čas dogajanja. Ni več glamurja tridesetih, ampak sedemdeseta leta. To je obdobje pisanih srajc, velikih ovratnikov in disko glasbe. Že sam uvod v londonskem disku leta 1974 me je navdušil. Luči utripajo, na odru igra bend in medtem ko vsi plešejo, Poirot v svojem brezhibnem suknjiču išče izgubljen prstan bogate dedinje Linnet Ridgeway. Ta prolog je v bistvu učna ura, ampak precej bolj zanimiva kot v prejšnji igri, saj se lepo poveže z glavno zgodbo in liki, ki jih srečujemo kasneje.
Tukaj se prvič srečata Poirot in Jane Royce. Jane je nova oseba, ki so jo ustvarili posebej za igro, in moram reči, da se mi je zdela kar odličen dodatek. Je britanska zasebna detektivka, ki poskuša delati po Poirotovo, a ima precej več poguma in energije. Njun odnos je zanimiv, saj se čuti spoštovanje, hkrati pa tudi tekmovalnost.
Od Londona do Nila
Ko se zgodba razplete, igra hitro postane boljša kot Orient Express. Tokrat ne potujemo samo znotraj enega prostora, ampak se selimo po različnih lokacijah. Od Asuana in hotela Imperial Nile, do Majorke, New Yorka in templja Abu Simbel. Okolja so čudovita, polna detajlov, z retro vzdušjem, ki te res posrkajo vase. Vse ima tisti tipični 70s vibe kot so npr. oranžne in rjave tapete, okrogli stoli, zavese z vzorci, ki bi jih danes komaj še kje videl.
Na PS5 igra izgleda lepo. Ni popolnoma realistična. Liki še vedno delujejo malo trdo, skoraj kot iz animiranega filma, ampak barve, svetloba in teksture naredijo pravo atmosfero. Vse skupaj spremlja odlična glasbena podlaga. V igri je sestavljen soundtrack, ki bi ga lahko poslušala tudi ločeno. Disko ritmi, saksofoni, violine, pa tista rahla napetost, ki ti da občutek, da se nekaj pripravlja.
Igra, kjer moraš razmišljati
Kot v prejšnjem delu, tudi tukaj večino časa raziskuješ, iščeš sledi in sestavljaš zgodbo kot velik mentalni puzzle. Miselni zemljevid je zdaj bolj pregleden. Igra ti pokaže, kdaj lahko povežeš dva dokaza, in če to narediš pravilno, se odprejo novi dialogi ali ugotovitve. Na začetku se to zdi super, ampak kasneje, ko imaš že 30 dokazov, zna postati precej naporno.
Tudi stopnje težavnosti so zanimive: lahko igraš na Story načinu, kjer te igra vodi za roko, ali na Herculean načinu, kjer ti ne pomaga prav nič. Sama sem se odločila za srednjo varianto, Detective mode in moram reči, da je bila ravno prav težka. Dovolj izziva, da sem razmišljala, ampak ne toliko, da bi vmes obupala.
Najboljši deli igre so tisti, kjer moraš sestaviti časovnico dogodkov in ugotoviti, kdo laže. Takrat se vse spremeni. Okolje postane vijoličasto, liki so prikazani kot sence, ti pa jih moraš razporediti po prostoru glede na njihove izjave. Ko pravilno odkriješ neskladje in Poirot samozavestno pove, kdo je lagal, dobiš tisti občutek, da si res nekaj dosegel. In to je točno tisto, kar pričakujem od igre, ki se imenuje po Agathi Christie.
Uganke
Ena stvar, ki jo moram omeniti, je količina mini iger in ugank. Imaš jih res ogromno. Od popravila radia, do iskanja kombinacij, pa celo vožnje ladje po Nilu, kjer moraš paziti, da ne nasedeš. Nekatere so zabavne in lepo zapolnijo tempo igre, druge pa so tam samo zato, da jo umetno podaljšajo.
Kot Jane igraš tudi bolj akcijske dele. Plazenje po ulicah Kaira, bežanje iz ujetništva…vse to je zanimivo, a rahlo okorno. Ker igra nima klasičnega inventarja, moraš predmete povezovati v njenem miselnem zemljevidu, da jih uporabiš, kar je malo čudno, ampak po nekaj poskusih se navadiš.
Likovna in zvočna podoba
Glasovna igra je dobra, čeprav sem sprva pogrešala prejšnji Poirotov glas. Novi ima nekoliko drugačen naglas in ton, ampak čez čas se navadiš. Jane pa je super. Samozavestna, karizmatična, energična. Zelo dobro ujame duh močne ženske iz 70. let.
Zvok okolja je še en plus. Šumenje valov, ptiči, oddaljeni pogovori, hrup v hotelu … vse to naredi igro precej živo. In ko se vmeša še glasba, mešanica disko, jazz in misterioznih tonov, dobiš občutek, da gledaš film iz tistega časa.
Zbirateljski dodatki in dolžina
Igra traja kar nekaj časa. Vse skupaj nekje 17 ur, ampak še to brez lovljenja vseh skritih podrobnosti. Ni tista vrsta igre, ki bi jo preletel čez vikend, ampak taka, kjer si res moraš vzeti čas. Tempo je počasen, raziskovanje pa zahteva potrpljenje. Če uporabljaš namige, lahko zgodbo zaključiš prej, recimo v 12 do 15 urah.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Agatha Christie – Death on the Nile nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti:
- Celotno vzdušje 70. let, od vizualnega stila do glasbe
- Dvojna perspektiva Poirota in Jane
- Dobro zasnovane logične uganke
- Dolga in zanimiva zgodba z dvema možnima koncema
- Občutek, da res razmišljaš kot detektiv
Slabosti:
- Nekatere mini igre delujejo prisiljeno in zavirajo tempo
- Animacije so še vedno malo lesene
- Zgodba se na trenutke razvleče, glavna skrivnost pride pozno
- Preveč tehničnih ugank (preklapljanje luči, kolesca, ogledala…).
Zaključek
Agatha Christie – Death on the Nile je točno to, kar sem si želela od nadaljevanja Orient Expressa. Je bolj odprta, lepša in z novimi idejami.
Poirot je še vedno šarmanten, Jane je svežina v igri, glasba te ponese in občutek, da si na ladji sredi Nila, je res nekaj lepega. Če imaš rad logične igre, skrivnosti in dobro zgodbo, potem te bo Death on the Nile čisto potegnil vase. Le pripravi se na to, da boš moral nekajkrat zavzdihniti, ko te igra že tretjič pošlje popravljat neko napravo.
Ampak ko na koncu Poirot samozavestno razkrije morilca in vse sestaviš skupaj, se ti zdi, da je bilo vredno.
