Ko je bilo prvič jasno, da bo naslednja igra iz serije A Plague Tale nekaj precej drugačnega, sem bila kar malo skeptična. Innocence in Requiem sta namreč zame veliko več kot samo dobri igri. Prvi in drugi del sta bila fenomenalna. Ko sem prvič preigrala A Plague Tale: Innocence in se potem lotila še Requiema, sem dobila tisti občutek, ki ga pri igrah ne dobiš ravno pogosto. To ni bila samo igra, ki jo odigraš, pobiješ nekaj sovražnikov, rešiš nekaj ugank in greš naprej. To je bila igra z dušo. Igra z zgodbo, ki te je potegnila vase, z liki, za katere ti je bilo iskreno mar, in z odnosom med Amicio in Hugom, ki je celotni izkušnji dal nekaj posebnega.
Prav zato sem imela pri Resonance: A Plague Tale Legacy določene pomisleke. Ko imaš za sabo dve tako močni zgodbi, je precej težko narediti tretjo igro, ki bi v igralcu vzbudila enake občutke. Amicia, Hugo, podgane, skrivanje, temačna atmosfera in tisti nenehni občutek, da si ves čas samo korak od tega, da te nekaj poje, zažge ali kako drugače ubije, so postali zaščitni znak serije.
Tokrat dobimo Sophio, ki smo jo spoznali že v Requiemu, zgodba pa nas popelje 15 let pred dogodke druge igre. Namesto da bi večino časa bežali pred nevarnostjo, se ji Sophia precej bolj samozavestno postavi po robu. V roke dobi meč, nekaj novih sposobnosti, kavelj in predvsem precej več svobode pri raziskovanju.
In priznam, na začetku sem se kar spraševala, ali je to sploh še tista A Plague Tale, ki sem jo imela tako rada. Po nekaj urah pa sem dobila odgovor. Je. Samo nekoliko drugačna.
Zgodba
Sophia je kot glavna junakinja precej drugačna od Amicie. Je bolj samozavestna, bolj izkušena in predvsem bolj pripravljena udariti nazaj. Njena zgodba je povezana z Minotaur’s otokom, starimi miti, skrivnostmi in skrivnostno povezavo s preteklostjo.
Osrednji del zgodbe predstavlja njeno raziskovanje otoka, pri čemer se sedanjost prepleta z dogodki iz precej starejše preteklosti. Prav ta povezava med Sophio in starodavnim svetom je ena zanimivejših stvari v celotni igri.
Zgodba sicer ni nekaj, česar v igrah še nikoli nismo videli. Če ste igrali veliko akcijskih pustolovščin, boste marsikateri preobrat verjetno predvideli. Tudi občutek, da se protagonistka vedno znajde v ravno pravšnji nevarnosti, je zelo poznan. Ampak način, kako je vse skupaj predstavljeno, je zelo dober.
Resonance zna graditi atmosfero in predvsem zna zgodbo pripovedovati skozi okolico. Ruševine, podzemni prehodi, stari mehanizmi, templji in skrivnostni deli otoka imajo občutek, da so tam z razlogom. Ni vse samo kulisa.
In čeprav je zgodba samostojna, bodo tisti, ki so igrali Requiem, zagotovo dobili nekaj dodatnega iz nje.
Gameplay
Tukaj se zgodi največja sprememba. Če ste pričakovali še eno igro, kjer se boste večino časa skrivali v travi, metali kamenčke in čakali, da se sovražnik obrne stran, boste verjetno precej presenečeni.
Sophia zna uporabljati meč in boj je veliko bolj pomemben del igre. Imamo lahke in močnejše napade, izmikanje, pariranje, brce in tudi kavelj, ki pride prav tako pri raziskovanju kot pri bojevanju. Sistem ni posebej zapleten, kar mi je pravzaprav všeč. Igra se ne trudi iz preprostega akcijskega sistema narediti nekakšnega RPG-ja s petdesetimi statistikami in desetimi meniji.
Boj je hiter in dovolj zabaven. Pariranje je še posebej prijetno, ko ga pravočasno zadeneš in lahko nadaljuješ z napadom. Tudi okolica ni samo za okras, saj jo lahko v določenih situacijah izkoristiš sebi v prid.
Vendar tukaj Resonance tudi pokaže svoje omejitve. Boj ni slab. Daleč od tega. Je pa občutek, da bi lahko bil še nekoliko bolj izpiljen. Animacije niso vedno popolnoma gladke, včasih pa je tudi občutek pri pariranju oziroma izmikanju nekoliko manj natančen, kot bi si želela.
Uganke
Če je boj največja sprememba, so uganke eden najboljših novih elementov. Veliko jih temelji na svetlobi, ogledalih, premikanju predmetov in opazovanju okolice. Nekatere so zelo preproste, druge pa te prisilijo, da se za trenutek ustaviš in dejansko razmisliš.
To mi je bilo všeč, ker igra ne želi biti ves čas samo akcijska. Problem je, da jih je proti koncu že malo preveč. Ko sem naletela na novo uganko, sem bila na začetku vesela, ker je pomenila spremembo tempa. Kasneje pa sem imela že občutek: Aha, spet bomo premikali luč.
Raziskovanje
Čeprav je Resonance precej linearna igra, daje igralcu dovolj možnosti, da malo pogleda okoli sebe. Ob glavnih poteh najdemo stranske poti, skrivnosti, nadgradnje in različne zbirateljske predmete. Ni pa to igra odprtega sveta in tudi nima potrebe, da bi bila. To mi je pravzaprav zelo všeč.
Danes je ogromno iger, ki mislijo, da mora biti svet velik 100 ur, če želijo upravičiti svojo ceno. Resonance je precej bolj osredotočena izkušnja. Igra te vodi naprej, vendar ti občasno pusti dovolj prostora, da sam odkriješ kaj zanimivega.
Atmosfera in svet
Čeprav je igra drugačna od svojih predhodnic, še vedno nosi tisto prepoznavno temačnost.
Vizualnost je čudovita, hkrati pa ima nekaj neprijetnega v sebi. Sonce, morje in čudovita okolica se lahko v nekaj sekundah spremenijo v nekaj precej bolj temačnega. In prav kontrast med lepoto sveta in grozo, ki se skriva pod njim, deluje odlično.
Kasnejši deli igre so tudi precej bolj strašljivi, kot sem pričakovala. Resonance sicer ni klasična horror igra, vendar ima nekaj trenutkov, kjer zna ustvariti zelo neprijeten občutek. Tisti občutek, ko veš, da se bo nekaj zgodilo, samo ne veš kdaj.
Grafika
Na PS5 je igra videti zelo dobro. Okolja so podrobna, svetloba je odlična, obrazi likov pa so precej bolj izrazni kot v prejšnjih igrah. Še posebej lepo pridejo do izraza večji prizori in panoramski pogledi na otok. To je ena tistih iger, kjer sem se večkrat ustavila samo zato, da sem pogledala okoli sebe.
Na voljo je tudi način delovanja, kjer igra cilja na 60 sličic na sekundo, kar se mi zdi pri takšni igri prava izbira. Vizualno je sicer mogoče iz kakovosti iztisniti še nekaj več, vendar je tekoče igranje pri boju precej pomembnejše. In dobra novica je, da igra na PS5 deluje precej dobro.
Zvok in glasba
Tudi zvok je eden močnejših delov igre.Gl asba lepo spremlja dogajanje in zna biti zelo umirjena, nato pa se v pravem trenutku spremeni v nekaj precej bolj intenzivnega. Tudi okoljski zvoki so dobro narejeni. Ko raziskuješ ruševine, imaš občutek prostora, kar pri takšni linearni avanturi precej pomaga.
Koliko časa vzame?
Resonance: A Plague Tale Legacy ni 40-urna igra. Niti 100-urna. Glavno zgodbo lahko zaključimo v približno 15–20 urah, odvisno od tega, koliko raziskujemo in koliko skrivnosti želimo najti. Meni je ta dolžina čisto prava. Igra se konča, preden začne postajati dolgočasna. Nekaj ponavljanja sicer je, predvsem pri ugankah in določenih bojnih situacijah, ampak nikoli nisem imela občutka, da bi igrala samo zato, da bi prišla do konca.
Kaj mi ni bilo všeč?
Največja težava je verjetno ravno v tem, da Resonance ni več tako posebna kot njeni predhodnici. Innocence in Requiem sta imela zelo specifičen gameplay. Ko si videl podgane, Amicio in Hugo, si takoj vedel, katera igra je pred tabo. Resonance je bolj klasična akcijska pustolovščina. Dobra akcijska pustolovščina, ampak vseeno.
Nekateri deli so zato precej bolj predvidljivi. Tudi boj se proti koncu nekoliko bolj ponavlja, uganke s svetlobo pa bi lahko bile bolj raznolike. Občasno se pojavi tudi občutek, da sovražniki nekako vedno vedo, kam moraš iti in kje se boš pojavil, kar nekoliko pokvari občutek raziskovanja. In če ste največji oboževalec prejšnjih dveh delov ravno zaradi stealtha, podgan in tistega občutka nemoči, boste verjetno pogrešali staro formulo.
Kaj pa mi je bilo najbolj všeč?
Sophia. Res nisem pričakovala, da mi bo nov protagonist tako hitro prirasel k srcu. Potem pa atmosfera in uganke.
In nato dejstvo, da igra kljub spremembi formule še vedno deluje kot A Plague Tale. Lahko so vzeli serijo, ji odstranili enega najbolj prepoznavnih elementov – podgane in izrazit stealth – ter jo spremenili v akcijsko pustolovščino, pa igra vseeno ni izgubila svoje celotne identitete.
Končna ocena
Resonance: A Plague Tale Legacy je nekoliko tvegana poteza, vendar je po mojem mnenju uspela. Ni popolna igra. Boj bi lahko bil bolj izpiljen, nekatere uganke se začnejo ponavljati, zgodba pa ne prinese ravno največjih presenečenj, če ste podobnih pustolovščin že vajeni. Ampak kot celota je to zelo dobra PS5 igra.
Najbolj mi je všeč, da se Resonance ne trudi biti kopija Innocence in Requiema. Asobo je vzel znano vesolje in ga poskusil peljati v drugo smer. In čeprav sem na začetku pogrešala Amicio, Huga in podgane, sem se proti koncu že precej dobro počutila v Sophijini zgodbi.
Če ste ljubitelji serije, je nakup po mojem mnenju smiseln. Če pa prejšnjih delov sploh niste igrali, vas to ne bi smelo ustaviti. Resonance lahko brez težav deluje tudi kot samostojna akcijska pustolovščina.
Ni najboljša igra leta in tudi ne preseže vseh svojih predhodnikov. Je pa zelo lep dokaz, da se lahko serija spremeni, ne da bi pri tem izgubila dušo.
