Ko sem prvič slišala, da prihaja nova igra, v kateri bodo skupaj vsi tisti legendarni Nickelodeon junaki, sem si samo rekla, da moram to preizkusiti. Pa ne zato, ker bi pričakovala kakšno mojstrovino, ampak ker mi je bilo jasno, da bom ob igranju dobila tisti občutek nostalgije, ko sem kot otrok gledala SpongeBoba, Tima Turnerja in Ninja Želve pozno popoldne, s sokom v roki in brez skrbi na svetu.
Nicktoons & The Dice of Destiny je izšla 30. septembra 2025 in prinaša mešanico akcije, pustolovščine in lahkotne strategije, vse skupaj pa je ovito v tisti tipični Nick humor in energijo, ki te spomni, zakaj so ti liki sploh postali tako posebni.
Zgodba, ki je bolj izgovor za zabavo kot prava drama
Zgodba se začne pri Timmyju Turnerju, ki si zaželi, da bi bil del svoje najljubše namizne igre. In ker ima pri sebi čarobna botra, se mu želja seveda izpolni – a malo preveč dobesedno. Timmy, Cosmo in Wanda se znajdejo v fantazijskem svetu, kjer se pravila določajo z metom čarobnih kock. Na srečo niso sami – iz različnih Nickelodeon vesolj se jim pridružijo znani obrazi: SpongeBob, Katara iz Avatarja, Leonardo iz Ninja Želv, Danny Phantom in še nekaj drugih.
Skupaj se morajo prebiti skozi svetove, ki so zmešnjava med njihovimi risankami in fantazijskimi deželami, ter poiskati izgubljene kocke usode, da bi se lahko vrnili domov.
Zgodba je preprosta in simpatična – nič globokega, nič tragičnega, a ravno dovolj, da imaš občutek cilja. Dialogi so zabavni, polni drobnih šal in referenc, ki bodo stare oboževalce risank kar malo pogreli pri srcu. Jaz sem se parkrat res nasmejala, še posebej, ko SpongeBob sredi boja začne razlagati, da mora “ostati pozitiven”, ali ko Timmy pritožuje, da mu “igre nikoli ne gredo po načrtu”.
Čeprav zgodba ne presega okvirjev klasične otroške pustolovščine, ima svoj čar. Vse je narejeno z lahkotnostjo, in to je nekaj, kar mi je v tej igri res pasalo – nič ni prenapihnjeno, nič ne sili v dramo, samo čista igriva zabava.
Igranje: akcija, ekipa in malo sreče
Sam način igranja je mešanica akcijskega bojevanja in namizne strukture. Premikaš se po svetu, ki je razdeljen na nivoje oziroma “poteze” (kot bi listala poglavja namizne igre), vsaka poteza pa te čaka z drugačnim izzivom. Enkrat se boš borila z valom sovražnikov, drugič boš reševala majhno uganko ali pomagala kakšnemu liku.
Bojevanje je dokaj preprosto, a presenetljivo zabavno. Vsak lik ima svoj stil: SpongeBob ima močne napade od blizu in zna nase pritegniti pozornost sovražnikov, Timmy uporablja čarobne napade na daljavo, Katara zna zdraviti in zamrzniti nasprotnike, Leonardo pa s svojimi meči dela največ škode, če si dovolj blizu. Kombiniranje likov je ključno – včasih res občutiš razliko, če menjaš ekipo.
Meni osebno je bilo super, da vsak lik napreduje s svojim tempom, odklepa nove sposobnosti in nadgrajuje orožja. Sistem ni preveč zapleten, ampak dovolj, da imaš občutek, da napreduješ. Včasih sem se sicer zalotila, da bi si želela malo več svobode pri razvoju lika – recimo, da bi lahko bolj izbirala med tipi napadov ali si sama sestavila kombinacije sposobnosti. A za igro, ki cilja tudi na mlajše igralce, je to razumljivo.
Kar me je prijetno presenetilo, je lokalni multiplayer. Lahko igraš sama, a če dodaš še kakšnega igralca, postane vse še bolj živahno. Igra je narejena tako, da se prav fino vživiš, tudi če jo igraš s prijateljem, ki ni “gamer”. Ko se skupaj borita proti pošastim ali mečeta kocke sreče, ima vse skupaj tisti občutek sproščenosti in smeha, kot da bi igrala namizno igro ob pici in soku.
Svetovi, ki dišijo po nostalgiji
Največja moč igre je gotovo v svetovih. Vsak del igre je posvečen eni Nickelodeon risanki – enkrat si v Bikini Bottomu, kjer pošasti napadajo iz železne ponve in vse je obarvano v rumeno in modro; drugič se znajdeš v svetu Avatarja, z zamrznjenimi templji in plamenečimi sovražniki; potem pa sledi temačna kanalizacija z želvami, kjer vse spominja na starodavne ninja arene.
Ti prehodi med svetovi so res lepi. Barvitost, glasba, ambient – vse skupaj ima tisto toplino, zaradi katere sem večkrat samo obstala in gledala okolico. Vse je živahno, ne preveč realistično, ampak ravno prav risankasto.
Glasba in zvočni efekti so presenetljivo dobri. Vsak svet ima svoj ton – v Avatar svetu so mehke piščali in bobni, pri SpongeBobu pa bolj razigrani toni. Glasovi likov so večinoma originalni ali zelo dobro posneti, kar veliko doprinese k občutku pristnosti. Res, redko katera licenčna igra ima toliko duše v dialogih.
Slabosti, ki jih ne morem spregledati
Seveda igra ni popolna. Prva stvar, ki sem jo opazila, so majhni tehnični hrošči. Včasih se slika za sekundo zatakne, enkrat sem imela celo primer, da se mi lik ni hotel premakniti naprej, dokler nisem ponovila nivoja. Ni grozno, ampak včasih malce zmoti, ker se dogaja ravno v trenutkih, ko ti gre najbolje.
Druga stvar je ponavljanje. Po nekaj urah igranja se mi je začelo zdeti, da vse skupaj postaja malo preveč enako – iste vrste sovražnikov, podobne naloge, isti vzorec “pojdi tja, ubij tiste, poberi to”. Rešujejo te sicer liki in njihova energija, a vseeno bi si želela več kreativnosti v misijah.
Tretja pomanjkljivost je omejena globina. Če si nekdo, ki ima rad igre, kjer gradiš like v nulo, izbiraš specializacije in eksperimentiraš s kombinacijami sposobnosti – tukaj tega ne boš dobila. Igra je bolj preprosta, kar ni nujno slabo, a če si že navajena bolj kompleksnih ARPG-jev, se zna hitro zdeti malo plitka.
In ja – omeniti moram še grafično nedodelanost na določenih mestih. Večkrat sem opazila, da so teksture nenavadno zamegljene ali da se sence obnašajo čudno. Ni konec sveta, a za leto 2025 bi si želela malce bolj izpiljen videz, sploh pri prehodih med nivoji.
Zaključek – prikupna mešanica nostalgije in preprostega užitka
Kljub vsemu moram priznati – Nicktoons & The Dice of Destiny sem igrala z nasmehom. Je ena tistih iger, ki te ne preobremeni, ampak te spomni, zakaj igre sploh igramo: da se zabavamo. Je lahkotna, barvita, duhovita in polna tistega čara, ki ga imajo samo Nickelodeon liki.
Če si odrastel z risankami iz devetdesetih in začetka 2000, ti bo ta igra topel objem otroštva. Če pa iščeš nekaj bolj resnega ali zahtevnega, potem morda ne bo zate.
Zame je to igra, ki jo bom kdaj pa kdaj spet vklopila in igrala, samo zato, da malo odplavam nazaj v tiste brezskrbne čase. Ima napake, ima omejitve, ampak ima tudi srce. In to šteje.
