Ko je leta 2021 na trg prispela prva igra iz serije Tormented Souls, je s svojo zasnovo in atmosfero takoj očarala ljubitelje klasičnih preživetvenih grozljivk. Igra je bila pravzaprav poklon legendarnim naslovom iz devetdesetih let, kot so Resident Evil, Silent Hill in Alone in the Dark, ter je v igričarsko skupnost vrnila občutek napetosti, ki so ga mnogi že skoraj pozabili. Zdaj, po štirih letih pričakovanja, se vrača nadaljevanje, Tormented Souls 2, ki se ponaša z večjo samozavestjo, izboljšano produkcijsko kakovostjo in trdno zvestobo starim žanrskim koreninam. Tokratna izkušnja je še bolj premišljena, vizualno dodelana in polna tistih srhljivih trenutkov, ki ljubiteljem grozljivk dvigujejo srčni utrip.
Za vse, ki ste odraščali ob kultnih grozljivkah in cenite retro pristop k igričarski grozi, bo Tormented Souls 2 prava poslastica, ki vas bo popeljala nazaj v zlato dobo žanra. Po drugi strani pa bodo igralci, vajeni sodobnih olajšav in udobja, v tej igri lahko doživljali frustracije zaradi njenega brezkompromisnega pristopa – a prav ta element je tisti, ki prinaša pristno napetost in nepredvidljivo grozo. Vsekakor pa je pred vami igra, ki ne bo pustila ravnodušnih; bodisi vas bo navdušila s svojo nostalgijo bodisi vas bo preizkušala s svojo zahtevnostjo in napetostjo.
Zgodba: Družinske vezi v središču groze
Tokrat se v središču srhljive zgodbe znova znajde Caroline Walker, ki so jo igralci spoznali že v prvem delu serije. Vendar tokrat ne išče le svojega notranjega miru, temveč predvsem odgovore na grozljive in vse bolj zlovešče vizije, ki pestijo njeno mlajšo sestro Anne. Usoda sestrskega odnosa jo zapelje v samotno in temačno mesto Villa Hess, skrito nekje v globinah čilske divjine – kraj, ki že na prvi pogled v sebi skriva nekaj gnilega. Prav tam stoji nenavadna verska klinika, prepredena z zamolčanimi zgodbami in mračnimi skrivnostmi, kot bi bila iztrgana iz nočnih mor klasičnih grozljivk.
Seveda stvari ne bi bile prave grozljivke, če bi potekale gladko: že kmalu po prihodu v mesto Anna skrivnostno izgine, Caroline pa je prisiljena zapustiti območje običajnega in se potopiti v grozljiv svet, v katerem ni prostora za logiko ali vsakdanjo varnost. Klinične sobe, obdane s sencami, postanejo prizorišče bizarnosti – Caroline namreč hitro ugotovi, da se mora spoprijeti ne le z mutiranimi bitji in ritualnim nasiljem, temveč tudi s starodavnimi kulti, katerih korenine segajo globoko v temo človeške duše. Nadnaravne grozote ji dihajo za ovratnik, napetost pa raste z vsakim korakom, ki ga naredi po temačnih hodnikih.
teatralnosti, kar v kontekstu žanra deluje kot poklon starim mojstrom grozljivega pripovedovanja. Po svetu so raztreseni dnevniški zapiski in drobci informacij, ki jih igralec sestavlja kot koščke zlovešče sestavljanke – vsak najdeni dokument ali šepet iz teme še dodatno poglablja občutek paranoje in negotovosti.
Čeprav bi kdo utegnil reči, da Tormented Souls 2 v pripovednem smislu ne odkriva novih kontinentov – res je, revolucije ni na obzorju – pa igra zaradi mojstrske atmosfere, natančnega tempiranja groze in skoraj filmske estetike drži igralca v primežu do zadnjih trenutkov. Približno 20-urna kampanja mine v hipu, ko poskušamo razvozlati sestre, premagati lastne strahove in preživeti vsak nov obrat v tej mračni, napeti odisejadi. Zame je prav ta kombinacija klasičnih elementov in avtorske vizije tista, ki Tormented Souls 2 ločuje od povprečja in na novo vžiga iskrico pravega preživetvenega hororja – nekaj, kar je v sodobnem svetu videoiger prava redkost.
Igranje: Stara šola z vsemi njenimi čari in napakami
Tormented Souls 2 nikakor ne skriva svojega spoštovanja do preteklosti; ravno nasprotno, zdi se, kot da se z nostalgijo objema z žanrskimi koreninami in jim vdihuje novo življenje. Igra ostaja zvesta klasičnim preživetvenim grozljivkam in s tem ohranja tiste majhne, a pomembne podrobnosti, ki so v devetdesetih letih pomenile razliko med povprečno in nepozabno izkušnjo. Uporaba fiksnih kamer ustvarja občutek nelagodja in nepredvidljivosti, saj nikoli ne veš, kaj preži za naslednjim vogalom. Kontrole tipa »tank« so morda nekoliko okorne, a prav ta »štorasta« gibljivost v tem kontekstu pripomore k pristnosti srhljive atmosfere. Omejeni viri, ročno shranjevanje napredka in zapletene uganke, ki od igralca terjajo zbranost ter potrpežljivost, še dodatno podžgejo napetost – tu ni prostora za površnost, vsak korak je premišljen in vsaka napaka ima svojo ceno.
Največje čare igranja se razkrijejo skozi raziskovanje. Villa Hess ni le kraj, temveč živa, dihajoča skrivnost, kjer se vsak predmet in vsak drobec informacij združi v zlovešč mozaik. Če si radoveden in imaš oko za detajle, te igra nagradi z razkritji, ki so lahko ključna za preživetje – površnost pa te lahko drago stane. Zdi se mi, da prav ta poudarek na opazovanju in raziskovanju v sodobnih igrah pogosto umanjka, a Tormented Souls 2 ga s ponosom postavi v ospredje.
Uganke so razgibane in raznolike – od klasičnih kombinacijskih ključavnic, ki te spravijo v razmišljanje, do inovativnih okoljskih izzivov, kjer moraš povezovati namige, razbrati vzorce in tu in tam celo razmišljati »izven okvirjev«. Nekatere uganke navdušijo s svojo domiselnostjo, spet druge znajo povzročiti pravo frustracijo, a prav ta občutek, ko končno razvozlaš težji izziv, je neprecenljiv. Kot velik ljubitelj logičnih iger sem prav užival v trenutkih, ko sem ob odkritju rešitve začutil tisto zadovoljstvo, ki ga ne more nadomestiti nobena akcijska sekvenca.
Ko govorimo o boju, se Tormented Souls 2 izkaže za neizprosno. Caroline začne s pnevmatsko pištolo za žeblje, ki je tako improvizirano kot srhljivo učinkovito – sčasoma pa se ji arzenal razširi z orožji, kot so puška, lomilka in celo motorna žaga. Spopadi so nabiti z napetostjo, a hkrati pogosto nepredvidljivi in okorni, saj omejena mobilnost ter posebna svetlobna mehanika zahtevata premišljen pristop. Ni prostora za brezglavo streljanje, vsak dvoboj je igra živcev in iznajdljivosti. Svetloba pa tu postane več kot le estetski dodatek – predstavlja ločnico med življenjem in smrtjo. Caroline ne prenese teme, kar pomeni, da je treba nenehno upravljati vire svetlobe med raziskovanjem in borbo. Če ti zmanjka svetlobe, začne paničariti, kar lahko vodi v tragičen konec. Ta mehanika doda še eno plast tesnobe, saj vsaka odločitev postane takojšnja – svetloba je tvoj najzvestejši zaveznik in hkrati tvoja največja ranljivost.
Osebno menim, da je Tormented Souls 2 kot nekakšen temni labirint, v katerem se prepletajo strahovi iz otroštva in sodobna pričakovanja. Ne gre za igro, ki bi ti postregla z instant rešitvami – tu moraš stopiti v čevlje Caroline, sprejeti negotovost in se prepustiti srhljivi pustolovščini, ki te na vsakem koraku sili v boj s samim sabo. Je poklon časom, ko so igre zahtevale več kot le spretnost s kontrolerjem; zahtevale so potrpežljivost, logiko in sposobnost opazovanja sveta okoli sebe. In prav zato je Tormented Souls 2 tisti retro biser, ki zna v sodobnem morju instant grozljivk izstopati kot pristna, žanrska posebnost.
Vizualna podoba in zvok: Gotika v polnem sijaju
Vizualna podoba igre navdušuje z izjemno stopnjo detajlov. Prav vsaka lokacija – bodisi zapuščeno nakupovalno središče, kjer so police ovite v prah in tema, bodisi srhljivi, skoraj mistični samostan, v katerem stene skrivajo pripovedi preteklosti – je mojstrsko izrisana. Med raziskovanjem sem bil pogosto očaran nad tem, kako vsak kotiček prostora ponuja kopico vizualnih namigov in drobcev zgodovine, ki le še poglabljajo občutek skrivnostnosti in vznemirjenja. V igro je vtkana bogata plast “lore” elementov, ki poskrbijo, da prostor ni le kulisa, temveč skoraj živ organizem, poln skritih zgodb in tihe groze.
Prav tako je zvok v igri prava mojstrovina. Od rahlega škripanja lesenih desk pod nogami, ki v temi zveni kot svarilo, do oddaljenih, pridušenih krikov, ki še dolgo odmevajo v mislih – vse zvočne podrobnosti so premišljeno izbrane in vrhunsko izvedene. Pogosto sem se zalotil, kako se za trenutek ustavim in prisluhnem tistemu neoprijemljivemu šepetu iz teme, saj prav ti zvočni efekti ustvarjajo občutek nelagodja, ki mi je šel pod kožo. Včasih že en sam nepričakovan šum poskrbi, da mi po hrbtenici steče leden mravljinec, in to je tisto, kar pri igrah tega žanra najbolj cenim – ko me zvok popelje v stanje neprijetne pričakovanosti in napetosti, ki ne popusti do zaključnih naslovov.
Zaključek: Ljubezensko pismo žanru, ki ne sklepa kompromisov
Tormented Souls 2 ni za vsakogar. Če si navajen sodobnih iger, ki te vodijo za roko, ti bo morda delovala pretežka ali celo zastarela. A če si, tako kot jaz, odraščal ob klasičnih grozljivkah in ti je všeč občutek, ko se moraš za vsak napredek potruditi, potem boš v tej igri našel pravo zakladnico napetosti, nostalgije in izzivov.
Zame je to ena tistih iger, ki ne poskuša ugajati vsem – in prav zato je tako posebna. Je iskren poklon žanru, ki ga danes redko vidimo v njegovi čisti obliki. In čeprav me je večkrat spravila na rob živcev, sem jo zaprl z občutkom, da sem doživel nekaj resnično posebnega.
