V 87 urah, kolikor sem potreboval, da sem preigral Elden Ring, sem doživel popolno prelivanje čustev v meni kot osebi in sicer; jezo ter frustracijo, ko so me premagali najtežji izzivi, in čeprav sem bil prepričan, da tokrat bo pa drugače, sem bil zopet premagan. Ter oh, kakšno navdušenje, ko sem jih končno premagal, in precej žalosti ter bridkih spominov na vseh runah, ki sem jih izgubil na poti do nekaterih najtežjih srečanj z glavnimi zlikovci v igri, ki so kdajkoli prišli izpod FromSoftware-ovih rok in njihove domišlije. Toda bolj kot vse drugo sem bil v skoraj nenehnem začudenju – od številnih popolnoma osupljivih razgledov, samega obsega ogromnega sveta, ki je v primerjavi z vsemi drugimi Souls igrami dobesedno dih jemajoč tako vizualno kot po raznolikosti. Še ena stvar, ki me je izredno razveselila je, kako Elden Ring skoraj vedno nagradi igralčevo radovednost z zanimivim srečanjem, kakšnim nepredvidljvim dogodkom, dragocenim zakladom ali kaj še večjega, kar je v začetku skrito očem na prvi pogled.

FromSoftware vzame idejo, ki jo je zanetila The Legend of Zelda: Breath of the Wild, in z njo ustvarja fascinanten odprt svet, ki definitivno daje poudarek na svobodo gibanja ter raziskovanja nad vsem drugim, obenem pa nekako uspe brezhibno splesti ta neverjetno vibranten svet obupa, smrti in življenja v popolno Souls igro. Za nikogar ne bi smelo biti presenečenje, da je Elden Ring končal kot ena najbolj nepozabnih igralnih izkušenj, kar smo jih igralci do sedaj povsod po svetu imeli za okusiti like EVER!

Zdaj pa, da povemo nekaj malega o tem, koga dejansko igramo v sami igri. Kar vemo od začetka je to, da igramo kot »Tarnished« brez prepoznavnosti in slovesa vendar blagoslovljeni z milostjo, in smo prisiljeni odpotovati v “The Lands Between” in postati Elden Lord.

Kaj to pravzaprav pomeni, kako bi to lahko storili in kaj je s tem velikanskim žarečim zlatim drevesom, ki ga vidimo na vseh slikah, je vse, kar morate odkriti sami. Tako kot druge igre FromSoftware-a je tudi to zgodbo težko v celoti absorbirati in dobiti vse detajle ob prvem igranju, še posebej zato, ker v igri ni dnevnika, ki bi vas osvežil o dogodkih, likih in edinstvenih izrazih, s katerimi se srečujete v desetinah ur in pa ogromno zgodbe je res ambientalne kar pomeni, da pri vsakem preigravanju spoznamo nekaj več kot, kar smo vedeli prej in to je tisti pravi čar Souls iger.

FromSoftware ostaja zvest svoji formuli izgleda Souls iger in to je super! Ne spreminjajo veliko, kar je razvidno iz Dark Souls, Bloodborne ali Sekiro; direktno boste srečali like, ko boste raziskovali in odkrivali svet ter se vpletli v njihove težave. Ne obstajajo “!” oznake na zemljevidu, ki bi vam po nepotrebnem dajale občutek preobremenjenosti, ki ga sam dostikrat občutim “samo ne še ena stranska naloga”, ni smernih točk, ki bi vas vodile od točke A do točke B. So samo ljudje ter bitja z lastnimi načrti in cilji, na katere zgodbe vplivajo vaša lastna dejanja ali neukrepanja.

Nikoli nisem občutil zasičenosti odprtega sveta, ki se običajno pojavi, ko se na zemljevidu prikaže preveč stvari.

To je bilo pravzaprav osvežujoče v tako velikem odprtem svetu, kot je ta, in vedno je bilo vznemirljivo videti, da se kasneje znova pojavi znan obraz, ko sem želel izvedeti, kaj jih je pripeljalo v ta novi del sveta in kako se je njihovo potovanje nadaljevalo.

“Svoboda” je beseda, s katero se povezuje vsak vidik oblikovanja Elden Ring. Od trenutka, ko stopite v Limgrave, prvo od mnogih medsebojno povezanih regij The Lands Between, ste popolnoma svobodni, da začnete, kakor želite, in greste, kamor želite. In seveda, to zdaleč ni nov koncept v igrah z odprtim svetom, vendar je način, kako se tukaj obravnava, resnično izjemen. Če želite, ste lahko raziskovalec in preživite ure in ure v Limgrave-u, se poglabljate v vsako mini temnico, jamo ali skrivnost, se borite proti vsakemu glavnemu mini zlikovcu, odkrivate vsakega NPC-ja in se nadgrajujete, da se bolje pripravite na naslednje boje – ki bodo prišli in bodo dosti težji kot pa ti na začetku. Druga možnost je, da sledite (“Light of Grace”) Luči milosti, ki vas vodi proti glavni poti in prvi večji ječi ter prvemu glavnemu zlikovcu – ali pa poiščete skrito pot do nove regije, ki je namenjena višjim nivojem in preizkusite svojo srečo tam! Morda si celo zgodaj ukradete kul orožje, ko ste tam.

Je nekaj razlik med odprtim svetom Elden Ringa ter odprtim svetom Skyrima.

Da poudarim, tukaj ne gre za direktno primerjavo, vendar nekaj stvari Elden Ring loči od iger, kot je Skyrim, ki zagotavljajo podobno odprtost. Prvič, Elden Ring sploh ne prilagaja ravni sovražnikov, da bi se ujemali z vašo ravnjo, zato skok v kasnejšo regijo pomeni, da imate vedno opravka z močnejšimi sovražniki, zaradi česar je možnost smrti dosti višja, je pa tudi možnost nagrade temu primerna. Morda pa je še bolj opazno, da je zaradi načina, kako so njegova različna področja povezana, iskanje novih več kot preprosto izbiranje smeri in usmeritev proti njej. Limgrave je zasnovan zelo specifično z mislijo na glavno pot, ki vas popelje skozi grad Stormveil, in iskanje poti čez ta specifičen grad vam bo dalo občutek, kot da ste se res morali potruditi na vse pretege najti pot naprej, ne se samo sprehoditi v naslednjo regijo. Ampak kljub temu da je v to vloženo kar nekaj časa in frustracije, enkrat, ko ugotovite lokacijo prehoda, bo že sam občutek “JA, USPELO MI JE” poplačal vse za nazaj.

Prav tako imate več svobode pri pristopu k boju kot v kateri koli prejšnji FromSoft igri, zahvaljujoč kopici novih sistemov bojevanja, ki se tukaj uporabljajo na zanimive načine. Stealth je bolj izvedljiva možnost zahvaljujoč dodani funkciji počepne hoje, ki vam omogoča, da se prikradete do močnih sovražnikov neopazno in jim zadate kritičen udarec. Zdaj obstaja boj s konji na velikih odprtih območjih, ki vam omogoča večjo mobilnost in možnost napada na obeh straneh z orožjem, vendar ima pomanjkljivost, da vam odvzame sposobnost, da se umaknete s poti velikim napadom. Predmete lahko izdelate sproti z uporabo materialov, ki jih najdete na svetu, tako da ste lahko pripravljeni na vse, kar zahteva situacija – česar v prejšnjih Souls igrah ni bilo mogoče narediti; v boj za vas lahko prikličete veliko različnih bitij, od katerih ima vsako svoje edinstvene sposobnosti in situacijske prednosti; in kar je najpomembneje, lahko opremite Ashes of War v svoje orožje in popolnoma spremenite njihovo afiniteto in način napadov.

Težavnost Elden Ringa me je presenetila, tudi kot veterana žanra Souls iger.

Sistem ojačevanja orožja z Ashes of War v bistvu združuje dva elementa prejšnjih iger Souls – afinitete z orožjem in orožja – recimo, da najdem res dober rapier(rapir) in mi je zelo všeč nabor potez, vendar gradim svoj lik s poudarkom na statistiki inteligence, kar pomeni, da ne bo dobil takih bonusov za povzročanje škode sovražnikom, kot bi jo, če bi imel dexterity gradnjo karakterja.

Če najdem Art of War, ki orožju podari čarobni urok, ga lahko opremim in spremenim v čarobno orožje, s čimer mu dam povečanje moči v intelektu, kar naredi moje čarovnije močnejše. Najboljše od vsega pa je, da če se sčasoma odločim, da bom probal drugačno gradnjo svojega lika, lahko še vedno obdržim isto orožje in nanj samo dam drugi Ash of War. Seveda morate najti tudi določen predmet, da odklenete različne afinitete, vendar to ni tako velik problem. Kar je čudovito pri tej stvari je, da nam da svobodo, da lahko z določeno opremo, ki jo imamo, igramo na različne trenutke tudi čisto drugače, kar nam odpre ogromno možnih kombinacij, kako pristopiti določenim glavnim zlikovcem.

Najpomembnejši element filozofije Elden Ringa pa je svoboda, da preprosto odideš in narediš nekaj drugega, ko prideš do točke, da trenutno ne moreš napredovati in si dobesedno mentalno preveč izčrpan in te refleksi ne ubogajo več. Elden Ring je težak – kar je pričakovati od igre FromSoft – vendar me je njegova težavnost presenetila tudi kot veterana žanra Soulslike.

Zadel sem več točk, celo vse do trenutka, ko sem prišel do zadnjega zlikovca, kjer sem odklenil poti do več šefov in preprosto nisem zmogel napredovati pri nobenem od njih. Toda čeprav sem na teh poteh zašel v slepe ulice, sem vedno lahko šel kam drugam – regija, ki je nisem temeljito raziskal, NPC naloga, za katero sem se odločil pustiti za pozneje, Light of Grace, ki ji še nisem sledil.


V Elden Ringu nikoli ni bilo točke, ko bi bil popolnoma izgubljen, kaj narediti. Vsakič, ko sem raziskoval te druge regije in sledil tem alternativnim virom, ki sem jih namensko pustil za kasneje šele potem, sem našel novo opremo in predmete, dvignil svojo statistiko karakterja ali se naučil novih urokov in čarovnij ter spretnosti, ki so mi dale dodatno prednost, ki sem jo potreboval, da premagam zlikovce, ki so mi povzročali težave.

FromSoftware, tudi če se kdaj počutiš malenkost izgubljenega, naredi vse to še posebej neboleče zaradi številnih neznačilno prijaznih funkcij. Obstaja velikodušen sistem hitrega potovanja z res veliko izbiro točk, raztresenih po vsem zemljevidu; sistem označevanja, ki vam omogoča pinganje točk na zemljevidu za označevanje stvari, kot so NPCji, lokacije šefov, nedosegljivi zaklad, materiali in drugo; in hitrega spektralnega konja po imenu Torrent, ki vam omogoča hitro prekrivanje tal in enostavno namestitev in razjahanje, kot zahteva situacija.


Toda najbolj impresivna stvar pri Elden Ringu je, da je med vsem tem briljantnim dizajnom odprtega sveta tudi peščica Legacy Dungeons (značilna za vse Souls igre), ki še vedno zagotavljajo tiste »široko linearne« ravni, ki so jih oboževalci Souls pričakovali. To so velikanski gradovi, utrdbe, dvorci, podzemni labirinti in drugo, kjer je polno skrivnih območij, zahtevnih šefov in več poti, ki so povezane z enosmernimi bližnjicami. Če bi bili vsi skupaj nanizani, ne da bi bili vezani na odprt svet Elden Ringa, bi verjetno lahko obstajali sami kot Dark Souls 4 igra!

Zaključek: Raziskovanje odprtega sveta Elden Ring je novo merilo neprimerljivo s katerokoli igro do sedaj. Nenehno vznemirljivo, nagrajujoče in polno trenutkov, ki ti poženejo kri po žilah in zaradi katerih sem sam sebi večkrat povedal “By all that is Holy” in po telesu dobil mravljince.