Ko sem začel igrati Anno 117: Pax Romana, sem imel malo mešan občutek pričakovanja in previdnosti. Serija Anno ima dolgo zgodovino vzponov in padcev, in vsak del se znajde pod pritiskom, da preseže prejšnjega. Tokrat so razvijalci skočili v antični svet, v čas, ko je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji obseg in je domnevno uživalo obdobje stabilnosti, ki ga zgodovinarji radi imenujejo Pax Romana. Ta izbira ni samo privlačna zaradi tematike, ampak tudi zaradi priložnosti – antični Rim ponuja arhitekturo, kulturo, trgovino, razredne sisteme in vojaško-diplomatska razmerja, ki lahko igri dajo povsem drugačen okus kot industrijska ali futuristična obdobja. Po več deset ur igranja lahko rečem: igra ima svoje vrhunske trenutke, ima pa tudi dele, kjer se zazna, da bi lahko šli še korak dlje.
Prvi vtisi in začetek kampanje
Igra te na začetku ne zasuje z milijonom sistemov naenkrat, kar je dobra stvar. Izbereš eno izmed začetnih pokrajin – italijansko jedro ali bolj surovo in kulturno drugačno provinco na robu imperija. Tisto, kar me je presenetilo, je občutek, da lokacija res vpliva na stil igranja. V “civiliziranem” delu cesarstva imaš boljši dostop do osnovnih surovin, večje zadovoljstvo prebivalcev in hitrejši razvoj. Če pa izbereš oddaljeno provinco, moraš veliko bolj razmišljati o logistiki, kulturi in uporu prebivalstva. To ni zgolj kozmetična razlika, ampak nekaj, kar oblikuje tempo celotne igre.
Prvi prebivalci se priselijo, zgradijo se prve lesene hiše, postaviš polja, ceste, zbirališča in delavnice. Tisto, kar je lepo, je občutek naravne rasti. Naselja ne izgledajo kot sterilne mreže. Ceste lahko postavljaš bolj organsko, diagonalno, krivuljasto, in to mestu res da značaj. Če rad gradiš mesta, ki izgledajo živo in ne kot Excelova tabela, je to velik plus.
Sistem zadovoljstva in družbenih razredov
Ena izmed stvari, ki mi je v tem delu serije najbolj všeč, je sistem družbenih plasti prebivalstva. Rim je že zgodovinsko imel hierarhijo – sužnji, plebejci, trgovci, patriciji – in igra se na to naslanja. Višji sloji zahtevajo luksuz, estetsko urejenost, kulturne objekte, celo politični vpliv. Ni dovolj, da samo proizvedeš hrano in surovine. Mestni trg, kopališča, arene, templji – vse to postane pomembno, če želiš naprednejšo ekonomijo. S tem pride tudi zanimiv paradoks: bolj ko raste kvaliteta življenja bogatejših plasti, bolj se pojavljajo nezadovoljstvo in tlaki pri nižjih. To ustvari dinamiko, ki je v seriji še nismo videli na tako naraven način.
Gospodarske verige in trgovina
Kot ljubitelj strateških iger, kjer je glavni poudarek na ekonomiji, sem se najbolj poglobil v proizvodne verige. Tu lahko rečem – zadovoljstvo je veliko. Začneš z lesom, žitom, živino in kamnom, nato pridejo kovine, steklo, olja, tekstil, luksuzne dobrine. Vsaka veriga zahteva prostor, delovno silo, logistiko in usklajenost. Napaka v enem delu lahko sesuje celoten tok dobrin. Ko ti prvič uspe postaviti verigo, ki od surovine do končnega izdelka deluje tekoče, je občutek prav neverjeten.
Tisto, kar prinese dodatno globino, je trgovina med otoki oziroma provincami. Nobena lokacija nima vsega, zato se moraš širiti – ne zaradi pohlepa, ampak zaradi preživetja. Trgovske ladje povezujejo tvoje posesti in če jih slabo razporediš, se začnejo kopičiti pomanjkanja. To te prisili, da razmišljaš sistemsko in dolgoročno, ne impulzivno.
Diplomacija, vojska in upor
Če kdo pričakuje, da bo ta igra bojevalni spektakel, bo razočaran. Vojska je prisotna, vendar ni osrednji del igranja. Bitke so bolj funkcionalne kot taktično razburljive. Vendar pa vojaški sistem ni brez teže — upor v provincah, plemenski odpor, pirati, rivalstvo znotraj cesarstva … vse to obstaja kot pritisk, ki te spomni, da mir nikoli ni popolnoma stabilen. Diplomacija je preprostejša kot v nekaterih drugih strateških igrah, a ima svojo vlogo, predvsem v ravnotežju med vplivom, trgovino in političnimi posledicami.
Estetika, vzdušje in zvočna podlaga
Tu igra resnično blesti. Rimljani so gradili monumentalno, in to občutiš. Trgi so živahni, statue dajejo občutek ponosa, akvadukti rišejo vizualno os, kopališča pa dodajo kulturni utrip. Ko nato pogledaš severne province, dobiš povsem drugačen ton – megla, lesene konstrukcije, bolj asketska arhitektura. Glasbena podlaga je umirjena, subtilna, brez pretiravanja, in res pomaga, da se potopiš v dogajanje. Zvoki delavnic, klepet prebivalcev in šum pristanišč naredijo mesto živo tudi, ko ne delaš ničesar aktivnega.
Prednosti, ki sem jih občutil med igranjem
- gradnja je organska, vizualno privlačna in strateško smiselna
- gospodarske verige so kompleksne, a nagrajujoče
- lokacija močno vpliva na stil igranja
- igra omogoča sproščeno igranje brez stalne vojne
- atmosfera antičnega sveta deluje verodostojno
- napredek prebivalstva vpliva na družbene odnose
- primerna je tako za začetnike kot za veterane serije
Pomanjkljivosti, ki sem jih opazil
- vojaški del je površnejši, kot bi si nekateri želeli
- diplomacija je funkcionalna, a ne poglobljena
- v poznih fazah zna upravljanje postati zelo administrativno
- konzolni vmesnik ni tako intuitiven kot PC različica
- gra ne prinese revolucionarnega preskoka v seriji
Osebna igralna izkušnja
Največji kompliment, ki ga lahko dam igri, je ta: želel sem samo pol ure sprostitve, potem pa sem ugotovil, da je minulo pet ur. To se ne zgodi pogosto. Obstaja tisti občutek “še samo to dokončam”, ki se nato podaljša v nov cilj, novo optimizacijo, nov trg, novo provinco. Včasih sem se zalotil, da sem samo opazoval mesto, kako živi. To je redko pri strateških igrah. Hkrati pa sem naletel na trenutke, ko sem si želel, da bi igra imela še eno dodatno plast — bolj tvegano, bolj politično, bolj unikatno. Ampak to mi ni pobralo užitka, samo ustvarilo je prostor za želje.
Komu bi igro priporočil
Igro bi priporočil igralcem, ki uživajo v gradnji mest, upravljanju surovin in razvijanju naselbin. Primerna je tudi za vse, ki jih privlači antični svet in si želijo raziskovati obdobje Rimskega imperija skozi strateško igranje. Dobro se bo podala tistim, ki ne marajo nenehnega vojskovanja in raje igrajo v mirnem, načrtovalnem ritmu. Prav tako je odlična izbira za igralce, ki imajo radi dolge, sproščene seanse, kjer jih igra potegne vase brez pritiska hitrosti ali tekmovalnosti.
Po drugi strani igre ne bi priporočil tistim, ki pričakujejo intenzivne bitke ali taktično vojskovanje kot glavni del igranja. Prav tako ne bo prava izbira za igralce, ki jim je najpomembnejša tekmovalnost, rangiranje ali premagovanje nasprotnikov, saj igra bolj nagrajuje potrpežljivost, načrtovanje in umirjen tempo.
Končna ocena in vtis
Anno 117: Pax Romana je igra, ki zna biti počasna, meditativna, strateška, vizualno privlačna in ekonomsko zadovoljujoča. Ni popolna, a ko deluje, deluje izjemno dobro. Če bi moral svojo izkušnjo strniti, bi rekel takole:
To je igra za ljudi, ki radi gradijo svet, ne pa ga uničujejo.
Ob tem pa bi dodal, da ima igra tisti prijeten občutek “še samo en korak, še samo eno izboljšavo”, zaradi katerega čas teče hitreje, kot opaziš. Ko vidiš, kako se tvoja provinca povezuje, raste in diha, se pojavi občutek ustvarjalnosti, ki ga v sodobnih igrah ni tako pogosto. In čeprav včasih začutiš, da bi lahko bila še bolj pogumna ali inovativna, njen miren tempo in zadovoljstvo nad napredkom poskrbita, da se z veseljem vračaš nazaj.
