Svet po razpadu – in tisti, ki v njem ostanejo
Zgodba v Titanic Scion se nadaljuje tam, kjer se je prejšnji del končal – svet je spet v ruševinah, umetna inteligenca je pobezljala, ljudje pa so razdeljeni na frakcije, ki se borijo za preživetje. Ti si spet pilot – tisti tihi, samotarski tip, ki vstopi v oklepno pošast, imenovano Arsenal, in počne, kar zna najbolje: leti, strelja, razstavlja druge stroje na kovinske kose.
Ne bom lagala – zgodba sama po sebi ni nič posebnega. Dialogi so občasno togi, liki so bolj karikature kot osebe z globino, in večkrat sem se zalotila, da sem naslednji pogovor kar preskočila. Ampak vzdušje… to pa zadene. Ta svet, ki je hkrati prazen in prežet z vojaško estetiko, s kovinskimi zvoki, prasketanjem energije in zlatim prahom, ki se dviga s tal – ima neko melanholično lepoto. Ko sem letela čez porušene baze in sonce obarva meha v oranžno, sem si mislila: »Točno to sem želela – občutek moči in samote hkrati.«
Igranje, ki ti da krila (in težo)
Jedro igre je v pilotiranju tvojega mecha – in tukaj Titanic Scion zablesti. Kontrole so bistveno izboljšane v primerjavi s prvim delom. Na Switch 2 se čuti fluidnost: let, spust, dash, streljanje in bližnji napadi so bolj povezani, bolj naravni. Ni več tistega občutka, da se boriš s kontrolami – zdaj se res počutiš, kot da si eno s strojem.
Letenje čez odprte planjave, spopadi z ogromnimi “bossi”, hitri manevri in kombiniranje orožij – vse to deluje odlično. Posebej všeč mi je, kako se vsak del tvojega mecha občuti drugače: če mu daš težje noge, bo počasnejši, a stabilnejši; če izbereš lažji trup, bo bolj okreten, a ranljiv. Tukaj igra pokaže svojo globino – nenehno eksperimentiraš, sestavljaš in preizkušaš. Kot da bi imela svoj lasten Lego za odrasle, le da te lahko vsaka napaka stane digitalnega življenja.
Največ časa sem preživela v hangarju, kjer sem svoj Arsenal sestavljala do zadnjega vijaka. Ne gre samo za estetiko – vsaka sprememba ima vpliv. Nova raketa? Super, ampak zdaj porabi več energije, kar pomeni, da boš moral žrtvovati hitrost. Želiš več oklepa? Seveda, ampak potem pozabi na letenje višje od nekaj metrov. To ravnotežje med močjo in ranljivostjo je bistvo igre – in ko enkrat najdeš svoj popolni build, je občutek res fantastičen.
Grafika in tehnična izvedba
Na Nintendo Switch 2 je Titanic Scion lep, a ne čudovit. Igra sicer koristi boljšo strojno moč nove konzole, a se vidi, da izvorno ni bila narejena samo za Switch. Teksture so spodobne, svetlobni efekti prepričljivi, animacije pa tekoče – večino časa. Ko se dogajanje razplamti, se frame rate občasno zniža, a nikoli tako, da bi bila igra neigrabilna. Bolj me je zmotilo, da so nekatere misije vizualno zelo podobne – veliko puščav, industrijskih območij in ruševin, premalo raznolikosti.
Kljub temu pa je umetniški slog odličen. Barvna paleta, prelivanje svetlobe čez oklep, dinamični učinki in eksplozije – vse ima tisti japonski “anime-mecha” pridih, ki mu ne moreš zameriti. Vse skupaj deluje bolj kot vizualna pravljica o jeklu in ognju kot pa realistična vojaška simulacija – in to mi je bilo všeč.
Zvok? Izjemen. Glasbena podlaga je kombinacija elektronskih ritmov in orkestralnih tonov, ki te dvignejo v trenutku, ko začneš leteti. Zvok motorja, pokanje orožja in globok brneč ton pri aktiviranju ščita – vse skupaj ustvarja tisti “aha, zdaj sem notri” občutek.
Misije – od sijajnih do ponavljajočih
Misije so razdeljene na več tipov: klasične bojne, zaščitne, raziskovalne in tiste, kjer se soočiš z velikanskimi bossi. Najboljši del igre so prav boss boji. Ti so epski – nekatere nasprotnike moraš dobesedno razkosati kos za kosom, se izogibati njihovim laserskim žarkom in napadom iz zraka, hkrati pa ohranjati hladno glavo, ker en napačen manever pomeni konec. Tukaj Titanic Scion pokaže svoje srce – adrenalin, taktika in surova moč.
Po drugi strani pa vmesne misije, kjer zgolj braniš točko ali iščeš določene surovine, hitro postanejo monotone. Imaš občutek, da igro vleče naprej bolj sistem nadgradenj kot sama zgodba. In čeprav to ni nujno slabo – saj te ves čas nekaj žene – bi si želela več vsebinske raznolikosti.
Prilagajanje – tvoj meh, tvoja zgodba
Prilagajanje tvojega Arsenala je eno najboljših, kar sem jih do zdaj videla v tem žanru. Lahko spremeniš skoraj vse – trup, orožja, noge, ramenske module, barve, nalepke, celo notranje sisteme. In vse to vpliva na tvojo strategijo v boju.
Če želiš hitro, agresivno igro, si zgradiš lahek, hitropremikajoč se meh z meči in eksplozivnimi naboji. Če si bolj metodična, si ustvariš “tank”, ki se premika počasi, a prenese skoraj vse. Možnosti so res neskončne in tu sem preživela več časa kot v glavnih misijah.
Umestitev na Switch 2 – in kaj to pomeni
Switch 2 je močnejši, a še vedno ni zverina kot PlayStation 5 ali PC. Titanic Scion to lepo razume. Deluje stabilno, hitro nalaga in lepo teče tako v docked kot v handheld načinu. Zanimivo je, da v prenosnem načinu igra izgleda celo bolje – manjša ločljivost skrije nekaj tehničnih pomanjkljivosti, animacije pa delujejo bolj kompaktno.
Joy-Coni se odzivajo natančno, in čeprav ni tistega haptika kot pri PS5, vseeno čutiš vibracije ob eksplozijah in zadetkih. Če bi imela še glasovni nadzor pilota (kar bi bilo fantastično), bi bila to skoraj popolna izkušnja.
Slabosti, ki jih ne morem spregledati
Kolikor me je igra očarala s svojim občutkom moči, ima nekaj očitnih napak:
- Zgodba: ne prepriča. Ni dovolj čustvene vpletenosti, da bi ti bilo zares mar za lik, ki ga igraš.
- Ponavljajoče misije: čeprav so spopadi zabavni, se struktura misij po nekaj urah začne ponavljati.
- Tehnične malenkosti: rahlo zatikanje, manj impresivne teksture na določenih lokacijah, in občasno neodziven AI.
- Premalo tveganja: igra bi lahko šla bolj v eksperimentiranje – več odprtega sveta, več interakcij s frakcijami, več odločitev, ki bi vplivale na izid.
Prednosti, zaradi katerih vseeno navduši
- Pilotiranje mecha je preprosto odlično – tekoče, adrenalinsko in polno energije.
- Sistem nadgradenj je poglobljen in zasvojljiv.
- Estetika in zvok ustvarjata posebno atmosfero.
- Stabilna izvedba na Switch 2, ki omogoča igranje kjerkoli, brez večjih kompromisov.
- Boss boji so spektakularni in resnično preizkusijo tvoje reflekse.
Komu bi priporočila Titanic Scion
Če si ljubitelj akcijskih iger, mecha, kombiniranja orožij in raziskovanja, ti bo Daemon X Machina: Titanic Scion prirasel k srcu. To je igra za tiste, ki se ne bojijo kovine, dima in ognja – za tiste, ki radi ustvarjajo in pilijo svoj popolni stroj.
Če pa si bolj tip igralca, ki išče močno zgodbo, čustveno povezanost ali kinematično izkušnjo, potem to morda ne bo tvoja skodelica čaja. Tu ni toliko pripovedi kot občutka – in to moraš sprejeti, da uživaš.
Zaključek
Daemon X Machina: Titanic Scion je igra, ki ne želi biti všečna vsem. Je glasna, kovinska, adrenalinska in občasno okorna – a ima dušo. Takšno, ki jo začutiš, ko prvič poletiš nad ruševinami sveta in vidiš, kako se sončni žarki odbijajo od tvojega mecha. Takšno, ki te spomni, zakaj si sploh začel igrati – ne zaradi popolnosti, ampak zaradi občutka, da držiš nekaj velikega, težkega in neukrotljivega v svojih rokah.
Za mene je Titanic Scion točno to: igra z napakami, a z ogromnim srcem. In čeprav se včasih zatakne, te ne pusti ravnodušnega. To pa je v današnjem svetu iger že veliko.
