Nadnaravne moči so bile vedno del zgodb serije Life is Strange, toda empatija je zagotovo ena najbolj privlačnih moči. Zahvaljujoč temu, kako vam omogoča učinkovito povezovanje z liki iz Haven Springsa, in z Alex samo, empatija odpira okno v občutke drugih na zanimivie in včasih celo abstraktne načine. Za serijo, ki ima toliko srca, čustev in likov, s katerimi se lahko enostavno povežete, je empatija, kot moč tako zelo primerna za svet Life is Strange.
Zame so čustvene zgodbe, ki jih vodijo karakterji, tisto, zaradi česar je Life is Strange, kot serija tako posebna. Izkušnja krmarjenja po Alexovem potovanju pa zaradi fantastičnih predstav igralcev še toliko bolj vplivna in učinkovita. S tem, ko lahko s pomočjo tehnologije zajema gibanje celotnega telesa, serija pokaže, česa se lahko nadejamo v prihodnjih igrah te serije. Z izraznimi animacijami lahko zlahka zaznate, kako se Alex in prebivalci Haven Springsa počutijo. Tako po govorici telesa, kot z različnimi izrazi na obrazu. Od vsakega subtilnega gibanja oči do načina, kako Alex nerodno stoji, ko prvič sreča nekoga, ki ga ne pozna. Hkrati je toliko povedanega brez potrebe po besedah.
Ta empatična sposobnost je jedro Life is Strange: True Colors in pomembno je razumeti, da se dogaja. V igri ne bo ogromno “Igranja” in večino časa bo porabljenega za pogovor ali uporabo vaših sposobnosti branja preostalih čustev na ljudeh in predmetih. Za veterane serije to ne bo nič novega. V igri je veliko več možnosti, kot v prejšnjih igrah, dialog pa ima hkrati veliko večjo težo v igri. Odločitve, ki sem jih naredil, so bile resnično vplivne in pomembne, kar se mi zdi, da večini iger manjka, ko poskušajo uvesti takšen sistem izbire.
Z omejenim gameplayem mora zgodba narediti večino nalog in težkih dvigov v Life is Strange: True Colors. Prvo poglavje oziroma začetek igre se odpre na izhodnem intervjuju, ki ga opravi z Alexom, preden se odpravi v Haven Springs. Hkrati v intervjuju izvemo, da ima neke težave za katere še nevemo čisto točno kakšne so. Njeno moč lahko opišemo z “super – empatijo”. Okoli ljudi lahko zazna avro, ki kaže, kakšna čustva ljudje čutijo in če so čustva dovolj močna, lahko to Alex premaga in hkrati čuti in vidi isto, kot nasprotna oseba. Ta raven empatije in skupnih čustev Alexu daje tudi možnost, da prebere, kaj ljudje mislijo in se ustrezno odzove na različne probleme. Za razliko od prejšnjih iger lahko opazimo, da se Alex popolnoma zaveda svojih moči in to že dolgo časa. Medtem, ko te moči tekom igre rastejo in se izražajo na nove načine, je lepo in je sprememba tempa, če imaš karakterja, ki že dobro pozna svoje sposobnosti.
Če se pa premaknemo samo kakšno minutko naprej od začetnega intervjuja pa vam igra pozkuša predstaviti protagonista, svet, moči in vse ostale karakterje igre. Na začetku se vam bo zdelo, da igra napreduje prepočasi ampak verjemite mi, ko rečem, da je to mogoče samo prvih 30 minut. In ko se zgodba enkrat začne razvijati, se ne ustavi in vas res potegne v svet. Tekom igre sem ogromno vlagal v Haven Springs in ljudi tega mesta. Nekje do konca igre pa sem se res začel počutiti, kot del neke skupnosti. Toliko nekih emocij, druženja in spoznavanja ljudi, da je bilo na koncu zelo težko ugasniti igro in si reči, da je vsega skupaj konec.
Sama zgodba je veliko bolj zrela in veliko temnejša, ko sem pričakoval, da bo. Navdušen sem nad tem, da se igra lahko in se spoprime s temami, kot so depresija, žalost, krivda, jeza in še nekaj drugih emocij, obenem pa si vzamejo čas za pristen smeh, ljubezen in druženje. Toliko kolikor bo temačnih trenutkov, ki jih boste doživeli, bo hkrati vsaj toliko pozitivnih trenutkov, polnega smeha in ljubezni in topline.
Liki v Life is Strange: True Colors s katerimi komunicirate, se počutijo popolnoma resnični in to resničnost dopolnjujejo s svojim življenjem, motivacijo in življenjsko zgodbo. Vse to lahko vidite s pomočjo mobilnega telefona, ki ga imate ob sebi med igro. Prejemali boste besedilna sporočila od drugih likov, ki se občasno nanašajo na zgodbo. Hkrati pa se lahko malo ustavite, “poscrolate” sporočila nazaj in lahko uživate v neki preteklosti besedilnih sporočil in veliko več naključnih pogovorov, ki celotno igro še toliko bolj naredijo resnično. Hkrati imate tudi dostop do “My block”, ki je podoben Facebooku, vendar posebej za Haven Springs. Videli boste objave ljudi in podjetij, med prebivalci pa boste videli komentarne verige, ki še naprej utrjujejo občutek življenja, ki ga dobite le v Haven Springsu.
Igra pa hkrati ni povsem brez napak. Kljub igranju na PS5 je bilo kar nekaj primerov neverjetno dolgih časov nalaganja, sploh pri dogodkih, ki sami po sebi mogoče niso bili pomembni. Potovanje od sobe do pritličja ali obratno je včasih trajalo tudi “debelih” 30 sekund, kar se zdi preveč za grafično malo bolj preprosto igro. Čeprav je sama grafičnost zagotovo napredovala od prejšnjih iger v seriji. Z igro, kot je Ghost of Tsushima, ki se igra skoraj popolnoma brez časov za nalaganje se zdi, da bi mogla Life is Strange: True Colors probati malo skrajšati nalagalne čase. Bilo je tudi nekaj primerov, ko odločitve znotraj dialoga niso sledile temu, kar določen karakter trenutno govori. Vendar kljub manjšim negativnostim je igra potekala precej gladko.
Life is Strange: True Colors je edinstvena igra. Gre za odmik od drugih naslovov v seriji, hkrati pa ohranja dušo tistega, zaradi česar so ljudje tako uživali v teh igrah. Z močnejšo osredotočenostjo na medosebne odnose in resnično sočustvovanje s tistimi okoli sebe se zdi, kot, da serija na tem mestu najde temelje in napreduje k večjim in boljšim stvarem v prihodnosti. Odločitev o prehodu iz epizodne oblike igre v tako celotno igro se je po mojem mnenju razvijalcem izplačalo.