The Outer Worlds 2 po mojem mnenju spada med tiste igre, kjer ti že po prvih minutah postane jasno, kaj želi biti. Zabavna, sci-fi RPG, ki ima svojo osebnost. Tukaj ni nič pretvarjanja, igra gre preprosto svojo pot in te povabi zraven. Svet je spet poln čudaških likov, korporativnih neumnosti, moralnih dilem in tistega tipičnega obsidianovskega humorja, zaradi katerega se včasih vprašaš, ali se smeješ šali ali kritikam realnega sveta.
Najbolj mi je všeč to, da te igra zelo hitro postavi v dogajanje, ampak ti ne narekuje, kako moraš igrati. Če se želiš takoj zakaditi v misije se lahko. Če te vleče raziskovanje pa greš lahko tudi v to smer. Če pa želiš samo poslušati NPC-je in gledati njihove čudaške navade pa lahko delaš tudi to. Igra ti da tisti občutek svobode, ki ga rabi dober RPG, da te potegne vase.
To je eden tistih RPG-jev, kjer že po parih pogovorih vidiš, da tvoja odločitev dejansko vpliva na svet in ne samo na en odgovor v dialogu, ki ga potem nikoli več ne omeni. Pa še tisti njihov rahlo sarkastičen humor… ki ti bodisi odgovarja ali ne.
Najbolj me je pa presenetilo to, da igra deluje sproščeno, ne napihnjeno. Nimaš občutka, da te skuša prepričati, kako je največja RPG izkušnja vseh časov. Temveč ti samo pusti, da greš po svoje, malo po vesolju, malo po kolonijah, malo rešuješ, malo se zaftkavaš in pa seveda počneš tudi malo neumnosti. Moje osebno mnenje pa je, da vse te kombinacije med seboj dejansko delujejo.
Zgodba in svet igre
The Outer Worlds 2 te takoj vrže v nov zvezdni sistem, kar je meni osebno zelo všeč, ker se ne vleče starih lokacij iz prve igre. Tukaj začneš povsem na sveže, med novimi kolonijami, novimi planeti in novimi težavami. Igra ti hitro da vedeti, da tvoj lik ni samo nek vesoljski popotnik, ampak agent, ki dela za Earth Directorate. To je tista zemeljska organizacija, ki želi imeti prste vmes pri vsaki koloniji. In ravno zaradi teh interesov se znajdeš med političnimi spletkami, korporacijami, ki se igrajo bogove in skrivnostnimi, ki kažejo, da je v ozadju še nekaj več.
Zgodba ni revolucija žanra, ampak jo Obsidian zelo dobro proda z njihovim tipičnim humorjem. To pomeni, da te en trenutek čaka resna razprava o moralnosti takoj za tem pa naletiš na popolnoma absurden oglas za kakšno namišljeno mega-korporacijo. Kar mi je bilo res dobro, je občutek, da so tvoje odločitve ne samo za okras. Liki si jih dejansko zapomnijo, spremljevalci komentirajo, odnosi se spremenijo. In ja, včasih ti kdo celo zameri.
To je igra, kjer se ti res splača vzeti čas. Če boš samo letel po glavni zgodbi, boš polovico zamudil. Svet je narejen tako, da nagrajuje radovednost. Malo pogledaš v kak stranski laboratorij, malo greš mimo neke kolonije, malo poklepetaš s kakšnim tujcem in že imaš mini zgodbo, ki se kasneje vrne v pogovoru ali vpliva na to, kako te kdo vidi.
Najbolj všeč pa mi je, da kljub satiri znajo zadeti teme, ki so presenetljivo aktualne. Nadzor, svoboda, moč korporacij in družbeni razredi. Samo da je vse skupaj zavito v pisan sci-fi stil, kjer se lahko zraven malo nasmeješ in malo zamisliš.
Mehanike igranja
Največji plus igre so mehanike, ker ti dajo občutek, da imaš 100% kontrolo nad svojim likom. Ni tistega občutka, da samo klikaš skozi dialoge. Če delaš neumnosti, se to pozna. Če igraš diplomatsko, se pozna. Če igraš kot čisti psihopat…ja, tudi to svet opazi.
Boj je veliko bolj taktičen kot v prvem delu. Sovražniki se ne zanašajo samo na pridi in me ustreli, ampak se premikajo, te flenkajo, uporabljajo različne tipe napadov. Moraš menjati orožja, izbirati prave sposobnosti spremljevalcev in razmišljati ne pa samo streljati.
Sistem Flaws (pomanjkljivosti) je še vedno genialen. Igra ti včasih ponudi, da sprejmeš kakšno slabost v zameno za bonus. Recimo: če te določen tip pošasti prevečkrat premaga, ti igra ponudi, da postaneš fobičen, kar ti oteži boj proti tem sovražnikom, a zato dobiš skill point. To res doda osebnost tvojemu liku. Jaz sem imela totalno čudno kombinacijo koristnih in butastih lastnosti, ampak ravno to naredi igro smešno in samosvojo.
Na PS5 pa igra teče zelo gladko. Večino časa stabilnih 60 FPS, hitro nalaganje, dobra odzivnost. Ja, tu in tam kak mini hrošč, kakšen NPC se zatakne na stopnici, kak zvok zamrzne, ampak nič hujšega, nič, kar bi pokvarilo igranje.
In še ena stvar: spremljevalci so res dobro napisani. Niso samo to je healer, to je tank. Imajo svoja mnenja, stališča, svoje male krize in včasih se ti vmešajo v pogovor bolj kot bi si želela. To naredi svet bolj živ in bolj tvoj.
Stil, vzdušje in tehnika
Če moram opisati, kako igra izgleda… najprej to, da ni namenjena realistom. The Outer Worlds 2 ni igra, ki želi konkurirati Starfieldu ali kakšnemu ultra realističnemu sci-fi naslovu. Njena estetika je bolj barvita, malo retro, malo vesoljsko čudna, polna čudnih bitij, neonov, kolonij, ki izgledajo kot mešanica reklame in totalnega kaosa.
Meni je to osebno zelo všeč. Svet ni temačen, ampak živ. In ravno zato se počutiš, da raziskuješ prostor, kjer je vedno nekaj zanimivega. Na primer neka smešno zastarela tehnologija ali kak znak, ki se norčuje iz korporacij ali pa razgled, ki je res lep.
Tehnično igra uporablja sodoben engine, zato je bolj ostra, bolj gladka in ima bolj podrobno okolje kot prvi del. Notranjosti laboratorijev, kolonije, tuj planet… vse izgleda bolj spolirano kot prej. Tudi audio je super. Glasovi likov so odlični, dialogi imajo karakter, zvoki orožij so zadovoljivi, ambienski zvoki pa naredijo svet bolj prepričljiv.
Če moram dodati minus: glasbena podlaga je ok, ampak ne izstopa. Včasih sem imela občutek, da bi kakšnemu boju res prav prišela bolj dramatičena pesem.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi igra The Outer Worlds 2 nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Odličen občutek igranja lika
- Svet je živ, zabaven, barvit, zanimiv za raziskovanje
- PS5 verzija je tehnično zelo dobra, hitro nalaganje, tekoče igranje
- Spremljevalci imajo dejansko osebnosti, ne samo vlog
- Veliko načinov igranja, od diplomacije do kaosa in odločitve imajo svojo težo
Slabosti
- Zgodba se proti koncu res malo prehitro zaključi. Vse gre bolj hitro, kot sem pričakovala
- Nekatere naloge so klasične RPG prinesi-odnesi
- Manjši hrošči tu in tam, ampak nič tragičnega
- Glasba je ok, ne pa izjemna
- Svet je delno odprt, ne popolnoma. Če kdo želi čisti sandbox, to ni to.
Komu igro priporočam?
The Outer Worlds 2 je odlična izbira za vse, ki radi igrajo RPG-je, kjer imajo izbire resno težo in kjer svet dejansko reagira na tvoja dejanja. Prav tako je super za igralce, ki uživajo v znanstveno-fantastičnem svetu, začinjenem s humorjem in družbeno satiro. Igra ponuja lepo ravnotežje med zgodbo, dialogi, raziskovanjem in akcijo, zato nikoli nimaš občutka, da bi bila osredotočena samo na eno stvar. Na PS5 deluje zelo gladko in pokaže svoje vizualne in tehnične prednosti, zaradi česar je izkušnja še bolj prijetna. Predvsem pa je to igra za nekoga, ki želi občutiti, da dejansko vpliva na svet in ni samo pasiven opazovalec.
Zaključek
The Outer Worlds 2 je igra, ki se jo enostavno lepo igra. Ima svoje napake, ampak ima tudi tisto nekaj, kar te drži, da se vračaš. Pa naj bo to zaradi sveta, zaradi humorja, zaradi spremljevalcev ali pa zato, ker te res zanima, kaj se bo zgodilo, če sprejmeš drugačno odločitev kot prej.
Če imate radi RPG-je, kjer lahko delaš stvari po svoje in kjer te igra ne obravnava kot otroka potem je to čisto dobra izbira. Ni najbolj revolucionarna igra vseh časov, je pa super zanimiva, da ti ne bo žal časa, ki ga vložiš vanjo. Mene je prepričala in bom verjetno šla še enkrat skozi, samo da vidim, kako drugače se svet odzove.
