S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl je ena tistih iger, ki so šle skozi pravi pekel, še preden so sploh prišle v roke igralcev. Leta dolgo je bilo okrog nje samo čakanje, zamiki, tišina in ponovni zamiki. Najprej je končno izšla konec leta 2024 za PC in Xbox Series, medtem ko smo igralci na PlayStationu morali čakati skoraj dodatno leto. November 2025 pa nam je končno prinesel tudi PS5 različico.
Zgodba
Ko sem začela igrati S.T.A.L.K.E.R. 2 na PS5, sem že po nekaj minutah dobila tisti občutek, da vstopam v svet, ki nikogar ne čaka odprtih rok. Zgodba se začne počasi, skoraj hladno, brez tistega klasičnega uvoda, ki bi ti poskušal razložiti, zakaj je tvoj lik nekaj posebnega. In ravno to mi je bilo všeč. Igra te vrže v vlogo Skifa, ki je popolnoma običajen človek. Ni izbranec, ni nek mitološki junak, ampak samo še en nesrečnež, ki se je znašel v coni in skuša preživeti.
Zgodba je postavljena v Čornobilsko izključitveno cono, kjer ni pravil, ni reda in ni nobenega občutka varnosti. Liki, ki jih srečuješ, so cinični, utrujeni, polni grenkobe. Ponavadi so tudi skoraj nezaupljivi. Nihče ti ne govori, da bo vse v redu. Nihče ti ne daje vtisa, da boš karkoli spremenil. In ko se začne odvijati glavna pripoved, ti postane jasno, da ta igra ni tu, da bi ti povedala zgodbo o heroju, ampak o človeku, ki poskuša v popolnem kaosu najti vsaj droben razlog za nadaljevanje.
Najbolj močan del zgodbe je, da deluje živo. Ni veliko velikih, glasnih trenutkov, bolj kot to te spremljajo majhni detajli. Zapuščene vasi,, mutanti, ki se priplazijo iz teme, frakcije, ki se borijo za svoj kos zemlje. Vse se počuti del neke večje tragedije, ki visi nad cono kot megla in to ustvari ton, ki ostane s tabo še dolgo po tem, ko odložiš kontroler.
Igranje
S.T.A.L.K.E.R. 2 je zvrstno težko opisati, ker ni čisti FPS, ni tipična survival igra, niti ni klasičen RPG. Je neka nenavadna mešanica vsega, vendar na zelo dober, direkten način. Če igraš neprevidno, si hitro kaznovan. Svet jedejansko nevaren in ni samo ozadje, ampak aktivni sovražnik. Tudi če imaš dobro opremo, ti nič ne garantira, da boš pot od točke A do točke B imel mirno in brez boja.
Pri igranju mi je bilo najbolj všeč to, da me igra nikoli ni pustila popolnoma sproščene. Vedno je nekje v ozadju občutek grožnje. Ko sem hodila skozi travo, sem poslušala šume, ko sem se plazila mimo zapuščenih hiš sem preverjala vsak temen kot. In ko sem prvič stopila v eno od anomalijskih polj, sem si dejansko vzela čas, da preverim vsak gib. Igra te prisili v previdnost in ti s tem omogoči, da svet doživljaš bolj pristno. Ne pa da samo hitiš skozi igro.
Tempo igranja je počasnejši kot pri večini streljačin, ampak meni je to bilo všeč. Ta svet ni narejen za hitenje. Vsaka poteza, vsak potep po ruševinah, vsak vstop v temno notranjost neke hiše je mini zgodba zase. In ko se naenkrat začne napad mutantov ali ko se znajdeš med sreljanjem frakcijami, vse skupaj izpade še toliko bolj intenzivno, ker te je igra pred tem držala v tišini.
Boj
Boj je tak kot se spodobi za S.T.A.L.K.E.R. igro. Je težek, okoren in resničen. Orožja niso popolna in ne streljajo tako gladko kot v večini modernih iger. Ko pritisneš na sprožilec in čutiš upor DualSensea, sem dobila občutek, da je, da je puška stara deset let in že popravljena dvajsetkrat . In to se mi je dopadlo. Zato ker tukaj natančnost ni nekaj, kar dobiš avtomatsko. Če želiš biti učinkovit, moraš ustrezno meriti, se ustaviti, zadihati in si vzeti trenutek.
Mutanti pa so posebna kategorija. To ni tisti tip sovražnikov, ki jih postreliš 15 na minuto. Ko slišiš njihove zvoke v daljavi in vidiš sence, ki se premikajo med drevesi ali razbitinami, ti srce skoraj poskoči. Pri vsakem srečanju sem se morala odločiti ali se bom borila ali pobegnila. Včasih se sploh ne splača tvegati in se je kar nekajkrat zgodilo, da sem preprosto zbežala.
Frakcije ti prav tako nikoli ne dajo miru. Niso klasični NPC-ji, ki te čakajo na mestu. Premikajo se po svetu in se med sabo spopadajo, ti pa se pogosto znajdeš ujeta v njihovih strelskih obračunih. Boj je zaradi tega nepredvidljiv, realen in včasih brutalno težek, ampak vedno zadovoljiv, ker veš, da si preživel nekaj, kar nisi pričakoval.
Svet in atmosfera
Tisto, kar S.T.A.L.K.E.R. 2 naredi res izjemno je atmosfera. Od prve minute do zadnje igra ne popušča. Vsaka lokacija ima svojo energijo. Zapuščene vasi delujejo skoraj zamrznjene v času. Ruševine industrijskih območij so polne nereda in neugodja. Gozdovi so temni in skoraj dušeči.
Najbolj me je presenetilo, kako lepo so ujeli občutek osamljenosti. Ne osamljenosti v smislu, da ni NPC-jev, ker teh je res veliko. Ampak osamljenosti v smislu, da si tukaj ti proti coni. Da si del ogromne, razpadajoče žalostne zgodbe, kjer te nihče ne bo prišel rešit. Včasih sem se ustavila samo zato, da sem poslušala veter. Drugič zato, da sem opazovala anomalijo, ki je pred menoj zvijala zrak, kot da poskuša požreti cel svet.
PS5 verzija
Na PS5 igra končno pokaže svoje pravo lice. DualSense je neverjetno dobro uporabljen. Vsako orožje ima drugačen odboj. In to dobro občutiš na kontrolerju.
Vizualno je igra lepo narejena. Ampak kar mi je najbolj padlov oči pa je to, da ima tisti surov, realističen izgled, ki tako dobro paše k tonu. Razsvetljava, megla, radijacija, dež…vse deluje naravno, realno in obenem zelo neprijetno.
Seveda tehničnih težav ni popolnoma izkoreninjenih. Tu in tam se še zgodi kak NPC, ki se zatakne, kakšna animacija je malo čudna. Ampak ko gledam celoto, je PS5 verzija stabilna, gladka in končno taka, da jo lahko brez frustracij igraš več ur skupaj.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- fantastična atmosfera in popolna potopitev
- svet, ki deluje živ, nevaren in nepredvidljiv
- odlična uporaba DualSense funkcij
- surov, intenziven boj, ki vedno nosi težo
- močni momenti napetosti in groze
- zelo dobro izpeljan občutek preživetja
Slabosti
- AI je nepredvidljiv in včasih preveč neumen
- nekaj tehničnih težav še vedno ostaja
- tempo je počasen in ni za vsakogar
- včasih se igra zdi pretežka ali neprizanesljiva
Komu priporočam
S.T.A.L.K.E.R. 2 priporočam vsem, ki imajo radi igre z atmosfero, ki te malo stisne, ko jo igraš. Vsem, ki uživajo v počasnejšem raziskovanju in v napetosti, ki se gradi počasi, ne z eksplozijami, ampak z občutkom, da si izgubljen v svetu, kjer te lahko ubije dobesedno vse. Če ti je všeč surovo, težko streljanje in doživetje, ki iz tebe izvleče najboljši instinkt preživetja, potem bo ta igra res zate.
Zaključek
S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl na PS5 ni igra, ki jo igraš za sprostitev. Ni lahka, ni prijazna in ni preprosta. Ampak prav v tem je njena moč. To je igra, ki te potegne v svet, ki deluje tako pristno, da se včasih zalotiš, da dihaš malo hitreje. Svet, kjer te stalno spremlja občutek grožnje, a ravno zaradi tega vsaka mala zmaga nekaj pomeni.
Zame je to ena najbolj izrazito atmosferičnih iger zadnjih let. Igra, ki sicer ni brez napak, ampak ima srce, identiteto in močan vtis, ki ostane še dolgo po tem, ko odigraš zadnjo misijo.
