Igro Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2 je izšla 21. oktobra 2025 in spada v žanr akcijskega RPG-ja. Na voljo je za PlayStation 5, Xbox Series X/S in PC.
Vampirski svet, ki ga razjeda politika in lastna tema
Bloodlines 2 je ena tistih iger, ki nosi s sabo ogromno breme pričakovanj. Prvi del je med igralci postal skoraj kulten. Zaradi svoje zgodbe, svobode odločanja in temačne atmosfere. Zato je nadaljevanje imelo težko nalogo. Zadovoljiti mora staro bazo oboževalcev, obenem pa se prilagoditi današnjim standardom. Ali jim je uspelo? Kakšen je rezultat? Zdi se mi, da je nekje na sredini. Igra ima nekaj res dobrih trenutkov, ampak tudi ogromno težav, ki te vsake toliko časa vržejo iz potopa v ta svet.
Dogajanje je postavljeno v sodobno Seattle. Ti si vampir po imenu Phyre. Si star, močan, a prebujen po dolgem spancu, v svetu, kjer vampirska družba razpada. Tvoj lik se znajde v središču političnih spletk med različnimi klani, vsak s svojimi interesi in skrivnostmi. Kar se mene tiče, je zgodba eden boljših delov igre. Vzdušje je tam, napetost je čutiti in občutek, da nikoli ne veš, komu lahko zaupaš, deluje. Ampak igra vseeno ne izkoristi tega potenciala do konca. Zgodba se preveč drži linearne strukture, odločitve redko res kaj spremenijo in včasih se zdi, da samo prehajaš iz prizora v prizor, namesto da bi bil dejanski igralec v dogajanju.
Liki – svetla točka igre
Čeprav zgodba ni popolna, so liki tisti, zaradi katerih sem hotela vztrajati. Skoraj vsak pomembnejši NPC ima svoj karakter, svoj način govora in vedenja. Meni je bil najbolj zanimiv Fabien – glas v tvoji glavi, ki komentira tvoje izbire, včasih te sarkastično zbode, drugič da kak nasvet. Včasih me je spomnil na spremljevalce iz starejših RPG-jev, ki so res del tvoje poti, ne samo statistika v meniju. Taki detajli naredijo igro bolj živo.
Škoda pa, da niso vsi liki do te mere razviti. Določeni stranski liki so napisani površno, nekateri dialogi zvenijo, kot da bi jih nekdo napisal v naglici. Tudi animacije pri pogovorih so včasih toge – kot da bi gledal lutke, ki se trudijo biti ljudje. Kljub temu pa se vidi trud igralcev, ki so posodili glasove, saj ti pogosto s tonom ali poudarkom rešijo sicer povprečen dialog. Zelo mi je bilo všeč, da se odnosi z liki razvijajo počasi, da ti igra pusti čas, da jih res spoznaš in se odločiš, komu zaupaš. Če imaš rad igre, kjer odnosi med liki nekaj pomenijo, boš tu našel nekaj zanimivega.
Svet Seattla in atmosfera
Seattle v Bloodlines 2 je temen, umazan, zasenčen z neoni in poln tistega noir občutka, ki se odlično poda k vampirski temi. Včasih se samo ustaviš in gledaš, kako se dež odbija od ulice ali kako megla prekriva svetlobo klubov. Ambient je res dobro narejen – čuti se, da si del skrivnostnega, hladnega sveta, kjer za vsakim vogalom nekaj skrivaš ali loviš. Glasbena podlaga je tudi odlična, predvsem v nočnih prizorih, kjer se dobro ujame z vzdušjem.
Ampak, da ne bo preveč romantizirano – mesto je velikokrat prazno. NPC-jev je malo, nekateri se obnašajo čudno, večkrat sem videla ljudi, ki stojijo v praznem prostoru brez razloga. To razbije občutek živega sveta, ki bi ga igra nujno potrebovala. Zdi se, kot da je svet lep, ampak votel.
Mehanika igranja
Ko začneš, izbereš svoj klan. Vsak klan ima svoje sposobnosti in vpliva na tvoj slog igranja – nekateri so bolj fizično usmerjeni, drugi bolj v manipulacijo ali magijo. Sama sem igrala kot Brujah, kar pomeni, da sem bolj šla na surovo moč kot na prefinjenost. Mehanika deluje solidno, ampak ne tako globoko, kot bi si želela. V prvi igri si lahko lik res izoblikoval po svoje, tu pa se zdi, da imaš veliko manj svobode. Ni tistega občutka, da gradiš svoj lik, ampak bolj, da igraš vnaprej določenega junaka.
Sposobnosti, imenovane “Disciplines”, so kul – teleport, nadzor nad sovražniki, izpijanje krvi – vse to izgleda in se občuti dobro. A igra bi lahko ponudila več prostora za kombiniranje teh moči ali bolj taktično igranje. Večino časa se preprosto zanašaš na par potez, ki jih ponavljaš znova in znova.
Boj – preveč akcije, premalo globine
Bojni sistem je mešanica akcije in nadnaravnih sposobnosti, ampak žal hitro postane ponavljajoč. Imaš osnovne napade, blok, izmikanje, in potem svoje posebne moči. Na začetku je zabavno, ko prvič raztrgaš sovražnika z vampirsko silo, a po nekaj urah to postane rutina. Sovražniki so si med sabo preveč podobni, umetna inteligenca ni ravno briljantna, zato boji izgubijo napetost.
Najbolj me je zmotilo to, da tvoja vampirska narava (torej kršenje t. i. Masquerade, ko te ljudje vidijo pri krvosesanju) skoraj nima posledic. Par krat sem ubila NPC-je na ulici, pa ni bilo nobenega pravega odziva. To je velika škoda, ker bi moral občutek skrivanja biti glavni del igranja – tisti strah, da te odkrijejo. Ampak igra to precej zanemari.
Raziskovanje in naloge
Seattle je razdeljen na več območij, ki se odpirajo postopoma. Niso to odprta območja, ampak bolj zaprte cone, ki jih povezujejo prehodi. Igralna površina ni ogromna, ampak dovolj velika, da se lahko malo izgubiš. Včasih se splača raziskati, ker lahko najdeš kakšno skrivnost ali dodaten dialog, a pogosto ni prave nagrade za to. Svet deluje vizualno zanimivo, vendar mu manjka vsebine.
Stranske naloge so večinoma razočaranje. Veliko jih je generičnih – ubij to, prinesi tisto, pojdi tja in nazaj. Le redke imajo res svojo mini zgodbo, ki bi te potegnila vase. Včasih se sprašuješ, zakaj jih sploh delaš. Očitno je, da je razvoj igre šel skozi veliko sprememb in kompromisov. The Chinese Room je prevzel projekt po drugih razvijalcih, kar se tudi pozna – občutek je, kot da je nekaj delov igre nedokončanih ali na silo zlepljenih skupaj.
Tehnični del in optimizacija
Tu pa igra res pade. Tudi po popravkih ima Bloodlines 2 še vedno kar nekaj težav. Na PS5 mi je večkrat padla slična hitrost, posebej v notranjih prostorih ali med bojem. Par krat se mi je igra kar sesula in vrnila na začetni zaslon. Poleg tega se dogaja, da NPC-ji stojijo v zraku, zmrznejo sredi animacije ali izginejo iz prostora. Takšne stvari res kvarijo izkušnjo, sploh pri igri, ki želi biti pripovedno poglobljena.
Tudi premikanje lika zna biti čudno – včasih se zatakneš ob rob stene, drugič preskočiš nekaj, česar nisi hotel. Ne gre za katastrofo, ampak občutek “poliranosti”, ki bi ga pričakoval od igre, ki je tako dolgo nastajala, preprosto ni prisoten.
Igra uporablja Unreal Engine 5, kar ji omogoča vizualno impresivne prizore in bolj tekoče animacije. Ta pogon omogoča realistično osvetlitev, podrobne teksture in dinamične učinke, ki dodajo globino mestu in likom. Kljub temu pa se občasno še vedno pojavijo manjše tehnične težave, kar kaže, da tudi močan engine ne more sam rešiti vseh izzivov igre.
Vzdušje in ton igre
Tisto, kar me je držalo do konca, je bilo vzdušje. Čeprav tehnično ni popolna, igra zna pričarati občutek, da si del skrivnega sveta. Tisti trenutki, ko se sprehajaš po temni ulici, slišiš oddaljen pogovor v klubu ali se znajdeš sredi konflikta med vampirskimi frakcijami – to so trenutki, ko se Bloodlines 2 pokaže v najboljši luči. Dialogi med klani in filozofija njihovega obstoja so zanimivi, če te ta mitologija zanima. Vidi se, da so ustvarjalci želeli spoštovati izvirnik in hkrati prinesti nekaj sodobnega. A ta želja ni vedno uspela.
Včasih se igra preveč trudi biti temačna, pa izpade umetno – kot da bi hotela na silo dokazati, da je »mračna«. Spet drugič pa ji to uspe popolnoma naravno, z enim samim pogledom lika ali zvokom dežja, ki udarja ob okno. Glasbena podlaga je izjemno dobro izbrana, ker se neopazno zlije z dogajanjem in doda tisti občutek, da svet okoli tebe res diha. In čeprav nekatere lokacije niso vizualno bogate, jim temačna osvetlitev in detajli dajejo prav tisto misterioznost, zaradi katere si želiš raziskovati naprej.
Prednosti in slabosti
Prednosti
- Zanimiva glavna zgodba in politične spletke med klani
- Dobro napisani glavni liki, predvsem tisti, ki te spremljajo
- Odlična atmosfera in glasba, ki ustvarita občutek pravega vampirskega sveta
- Sposobnosti vampirjev so zabavne in vizualno prepričljive
- Nekateri prizori imajo res močan pripovedni moment
Slabosti
- Boj je hitro dolgočasen in ponavljajoč
- Premalo svobode pri oblikovanju lika
- Slabo napisane stranske naloge
- Tehnične napake (zmrzovanja, hrošči, sesutja)
- Svet izgleda lepo, a je prazen in brez prave interakcije
- Odločitve v dialogih nimajo velike teže
Komu bi to igro priporočala
Če si ljubitelj vampirskih iger, temne atmosfere in te zanima zgodba bolj kot igranje, potem boš v Bloodlines 2 našel nekaj zase. Igra zna biti zelo dobra, če jo vzameš kot pripovedno izkušnjo in ne kot klasičen RPG. Ampak če si odraščal na prvem Bloodlines, ali pričakuješ veliko svobode, izbire in posledic potem boš mogoče razočaran.
Za tiste, ki jih zanimajo predvsem liki, dialogi in skrivnostno vzdušje, je vredno poskusa. Ampak vsem, ki iščejo kompleksno, tehnično dodelano RPG igro, bi rekla, da počakajte na popravke.
Zaključek
Če bi morala Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2 opisati z eno besedo, bi rekla, da ni izkoristil vsega svojega potenciala. Ima potencial, idejo in nekaj odličnih trenutkov, ampak vse to je zakopano pod tehničnimi težavami, površnimi stranskimi vsebinami in premalo dodelanim sistemom odločanja. Kljub temu se vidi, da so ustvarjalci poskušali nekaj posebnega.
Zame je to igra, ki bi lahko bila fantastična, če bi imela še eno leto razvoja in več testiranja. Trenutno pa je to dober vampirski roman, zapakiran v povprečno akcijsko igro.
