Igranje
Osnovni vtis je jasen, da to ni simulacija, ampak je čisti arcade. Tu ni realne fizike, ni zapletenega nadzora, ni resnega občutka vožnje. Avti so lahkotni, vse drsi, nitro je skoraj neomejen, če se pa z avtom zaletiš pa je vse bolj vizualno kot dejansko. Če si odraščal na igrah, kot so Burnout ali Need for Speed: Underground, boš hitro razumel, kaj hoče igra biti. Samo da teh starih iger ne doseže.
Glavni način igranja se imenuje Arcade Tour. Gre za serijo dogodkov po različnih mestih. Havana, Hong Kong, Yellowstone, Colombia, the Swiss Alps, and Abu Dhabi. Vsaka lokacija ima svoj slog, barve in ozračje. Yellowstone je poln sonca, Hong Kong ima neonsko norost, Swiss Alps lepe pokrajine in naravne lepote. Grafično vse skupaj izgleda super. Ceste so polne detajlov, okolica živi in PS5 to res lepo prikaže.
Dirke so kratke, precej linearne in po nekaj urah začnejo vse delovati enako. Vzorec je vedno isti. štart, nekaj driftanja, malo nitro pospeševanja, ena ali dve eksploziji in cilj. Ko končaš, se vse ponovi. Vse je preveč varno, brez tveganja, brez tistega pravega kaosa, ki ga ta serija obljublja.
Umetna inteligenca je še ena šibka točka. Nasprotniki niso dosledni. Enkrat so neverjetno agresivni v naslednji dirki pa vozijo, kot da jih ni. Včasih se ti samo umaknejo s ceste, drugič te brez razloga izrinejo v zid. Včasih imaš občutek, da igra sama ne ve, kako naj se obnaša.
Občutek vožnje
Če ti je cilj samo uživati v hitrosti potem zna biti igra nekaj časa zabavna. Vožnja je tekoča, driftanje enostavno in efekti ob nitro pospešku izgledajo ok. Kamera se rahlo zatrese, svetloba se razprši in tisti trenutek izgleda res kul. Ampak to veselje hitro mine, ker se vsak avto vozi skoraj enako.
Razlike med avtomobili obstajajo na papirju. eni imajo več moči, drugi boljši oprijem, ampak v praksi to skoraj ne šteje. Ne glede na to ali voziš star muscle car ali futuristični superavto, je občutek vožnje skoraj identičen. Vse je narejeno po enem vzorcu, kot bi imel različne preobleke istega modela. To je škoda, ker je ravno raznolikost tista, ki pri dirkaških igrah ohranja zanimanje.
Tuning sistem je pošteno povedano precej površen. Lahko spreminjaš barve, dodaš nalepke, nove spojlerje in nekaj osnovnih nadgradenj, ampak to vse vpliva bolj na videz kot na samo igranje. Ko zamenjaš turbo, pričakuješ razliko v pospešku. V tej igri tega skoraj ne občutiš. Vse deluje po formuli več je bolje, brez da bi igralci dejansko občutili napredek.
Zgodba
Zgodba je tipično Fast & Furious. Torej polna velikih besed, klišejev in pretirane drame. V bistvu služi samo temu, da poveže dirke med sabo. Gre za tipično zgodbo o ekipi, ki se spopada s korporacijami in kriminalci. V eni dirki moraš ustaviti letalo, v drugi moraš uničiti dron. Način je vedno podoben.
Dialogi so kratki, površni in pogosto zvenijo, kot da so jih napisali na hitro. Niti en lik se ne razvija, ni prave napetosti, vse se odvije po pričakovani poti. Čeprav to ni zgodba, ki bi jo moral jemati resno, bi vsaj lahko bila zanimiva. Ampak ni. Po nekaj pogovorih začneš dialoge kar preskakovati, ker veš, da ne boš izvedel nič novega.
Tehnična plat
Na tehnični strani pa je igra dosti bolj prepričljiva. Grafika je ena boljših stvari v igri. Svetlobni učinki, odsevi in sence so lepo narejeni in vse deluje tekoče. Ko voziš ponoči po Tokiu in vidiš neonske luči, ki se odbijajo od mokrega asfalta, izgleda res dobro. PS5 tu pokaže, kaj zna. Tudi občutek hitrosti je soliden.Sicer ni i tako realističen kot v bolj resnih igrah, a vizualno daje pravi vtis.
Zvok motorjev je prijetno grob in močan. Vsak avto ima vsaj približen značaj, čeprav ne tako natančno kot pri simulacijah. Glasba v igri je zelo v slogu filmov. Je mešanica hip-hopa, reggaetona in elektronike. V določenih trenutkih to dvigne energijo in ti da občutek, da si res sredi nekega akcijskega prizora. Tu igra res deluje.
Žal pa se pri tehničnem delu pojavijo tudi težave. Igra včasih zmrzne, ko je preveč dogajanja na ekranu. Trki ne delujejo vedno pravilno, včasih se avto zatakne v zid ali začne poskakovati. Enkrat se mi je celo zgodilo, da se je misija preprosto prenehala šteti kot končana, dokler nisem znova zagnala igre. Ni katastrofa, a za konzolo, kot je PS5, to ni ravno opravičljivo.
Multiplayer
Online način je lahko presenetljivo zabaven, če imaš družbo. Dirke so kaotične, z veliko eksplozijami, power-upi in nenadnimi spremembami položajev. Ko ti uspe s popolnim drifom izriniti prijatelja iz ovinka, je občutek super. To je verjetno najbolj iskrena oblika zabave, ki jo igra ponuja. Brez napihnjene zgodbe, brez umetne resnosti.
Problem je samo v tem, da je igralcev malo. Matchmaking zna trajati celo večnost, ker preprosto ni dovolj aktivne baze igralcev. Če igraš s prijatelji, je izkušnja dobra, če pa igraš sam, je hitro dolgočasno. To bi bila lahko igra, ki bi živela od večigralstva, ampak trenutno nima dovolj zanimanja, da bi se to zgodilo.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Fast & Furious: Arcade Edition nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Dobra grafika in vizualni učinki
- Preprost, tekoč občutek hitrosti
- Glasba in zvoki motorjev dvignejo adrenalin
- Multiplayer zna biti res zabaven, če imaš družbo
- Igra je enostavna, hitro se jo naučiš
Slabosti:
- Površinska fizika in čuden AI
- Vsi avti se vozijo skoraj enako
- Zgodba je plitka in brez prave motivacije
- Monotonost po nekaj urah igranja
- Težave z optimizacijo in občasnimi hrošči
- Malo resnega izziva ali globine
Zaključek
Fast & Furious: Arcade Edition je igra, ki jo je lahko igrati, ampak malo težje vzljubiti. Ima lep videz, dobro glasbo in močan občutek hitrosti, ampak ne ponuja nič, kar bi te držalo dlje časa. Preveč je površna, preveč se zanaša na bleščanje in premalo na to, da bi vozni model dejansko bil zanimiv.
Če želiš igro, kjer lahko brez razmišljanja pritiskaš nitro in gledaš, kako vse okoli tebe eksplodira, boš užival. Ampak če iščeš nekaj več – nekaj, kar bi te motiviralo, da izpopolniš vožnjo, da odkriješ nove avte ali si ustvariš svoj stil – tega tukaj ne boš našel.
Za nekaj ur čiste, glasne zabave je čisto v redu. Ima tisti party občutek. Nekaj, kar vklopiš zvečer, da se s prijatelji malo smejite in uničite drug drugega po cesti. A kot samostojna igra, da bi se lahko kosala z večjimi naslovi, enostavno ne zdrži.
