Če mislite, da vas v igrah nič več ne more šokirati, se kar pripravite na Autopsy Simulator. To ni tipična grozljivka, kjer te strašijo po hodnikih zombiji ali ti za vrat diha pošast. Tukaj gre za igro, ki ti pod kožo zleze na čisto drug način, ker se dotika smrti, izgube in občutka krivde. In to počne z izjemno natančnostjo, kot bi gledal nek dokumentarni film in ne videoigro.
Zgodba
V igri prevzamemo vlogo Jacka, nekdanjega patologa, ki se po izgubi žene Kate znajde v začaranem krogu samote, bolečine in obsedenosti s smrtjo. Ko se vrne na delo v mrtvašnico, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Trupla, ki ne bi smela govoriti, glasovi iz preteklosti, prividi in občutek, da ni sam. Na začetku se zdi, kot da gre le za psihološko napetost, a kmalu postane jasno, da meje med realnostjo in Jackovo krivdo izginjajo.
Zgodba je precej osebna in čustveno težka. Ni veliko dialogov, ampak tisti, ki jih je, zadanejo naravnost v srce. Medtem ko razrezaš truplo, si skorajda ne moreš pomagati, da ne bi razmišljal, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo in kako hitro se lahko nekdo zlomi. To ni igra za tiste, ki iščejo akcijo ali lahkotno zabavo. To je bolj interaktivna drama z grozljivimi elementi, ki ti pusti občutek, da si videl nekaj, česar nisi smel.
Igranje
Kar se tiče samega igranja, Autopsy Simulator ni ravno simulator v klasičnem smislu, čeprav ime kaže na to. Tukaj res opravljaš obdukcije, korak za korakom. Od razkuževanja telesa, do zarez, tehtanja organov in zapisovanja ugotovitev. Vse je narejeno neverjetno realistično. Igra te vodi skozi vsak detajl, ampak nikoli ne deluje kot dolgočasna lekcija iz šole. Ravno nasprotno vsak organ, vsaka rana in vsaka brazgotina nosijo zgodbo. In prav to jo dela zanimivo.
Kontrole na PS5 so solidno izvedene. Z DualSense kontrolerjem dejansko čutiš tresljaje pri rezanju ali dotiku kovinskih orodij, kar poveča občutek prisotnosti. Uporaba natančnega nagiba za rezanje kože ali odpiranje prsnega koša je tako natančna, da se včasih kar zdrzneš, ko igla ali skalpel zareže pregloboko.
Ampak čeprav je mehanika obdukcij zanimiva, je igra počasna. To je namerno. Tukaj ni prostora da hitimo naprej ali preskakujemo scene. Moraš se soočiti s tem, kar vidiš, korak za korakom. In to je tisti del, ki deluje skoraj terapevtsko, a hkrati travmatično. Nekateri igralci bodo verjetno po pol ure rekli to je preveč, drugi pa bodo vztrajali iz čiste fascinacije.
Vzdušje igre
Največji adut igre je atmosfera. Zvok hladilnikov, kapljanje vode, oddaljeni koraki v praznem hodniku in tista mrtva tišina, ki jo vsake toliko prekine tvoj lastni vdih. Včasih se nič ne zgodi. Igra z zvokom in svetlobo dela čudeže. Ni pretiranih jump scare trenutkov, a vsak šum te pripravi do tega, da preveriš,ali je nekdo za tabo.
Vizualno je Autopsy Simulator izjemno dodelan. Trupla so narejena z neprijetno natančnostjo. od kože do notranjih organov. A igra se ne zanaša samo na šok faktor. Vse ima svoj smisel. Niti en prizor ni tam samo zato, da bi te prestrašil, ampak da bi ti pokazal nekaj o Jackovem duševnem stanju. Kadar se začnejo pojavljati halucinacije, igra počasi zdrsne v nočno moro, ne da bi to sploh opazil. Barve zbledijo, luči utripajo, in kar naenkrat nisi več v mrtvašnici, ampak v njegovem spominu.
Tehnična plat
Na PS5 igra teče gladko, z le nekaj občasnimi padci sličic. Teksture so ostre, animacije teles presenetljivo tekoče, a občasno se pojavi kakšen hrošč. Recimo, ko orodje poskoči po mizi ali ko roka čudno zmrzne v zraku. Ni katastrofalno, ampak je pa opazno. Zvok in glasba pa sta skoraj brezhibna. Glasovna igra Jacka je prepričljiva, z utrujenim, razpokanim glasom človeka, ki je videl preveč.
Meniji in navigacija so preprosti, morda so se mi zdeli malce preveč preprosti. Včasih bi si želela kakšno bolj napredno funkcijo, recimo dodatne zapiske ali možnost ponovnega ogleda določenega primera. Ampak vseeno, to ni igra, kjer bi hotel preveč gumbov. Minimalizem tukaj deluje.
Čustvena izkušnja
Ko končaš prvi primer, se zaveš, da igra ni o smrti drugih, ampak o smrti samega sebe. Jack se postopno lomi, in ti se lomiš z njim. Nekaj trenutkov je res močnih. Recimo prizor, kjer moraš opraviti obdukcijo osebe, ki jo poznaš. To te zlomi. Ne na grozljiv način, ampak na čustven.
Igra te vodi skozi depresijo, krivdo in obsedenostjo z resnico. V nekem trenutku ne veš več ali raziskuješ primer ali samega sebe. In to je tisti del, kjer Autopsy Simulator res zablesti in to ne kot simulator, ampak kot psihološka izkušnja.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Autopsy Simulator nekaj prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti:
- Izjemno realistična obdukcijska mehanika
- Čudovito temačna in pristna atmosfera
- Zgodba, ki resnično zadene čustveno plat
- Glasovna igra in zvočni učinki na vrhunskem nivoju
- DualSense podporo izkorišča zelo učinkovito
Slabosti:
- Počasno dogajanje, ki ni za vsakogar
- Nekaj manjših tehničnih hroščev
- Omejeno število primerov (igra bi lahko bila daljša)
- Brez prave ponovne vrednosti – ko enkrat razumeš zgodbo, je to to
- Nekateri prizori so za občutljive igralce morda preveč realistični
Komu bi jo priporočila?
Če ti je všeč počasno raziskovanje, psihološke zgodbe in igre, ki te spravijo k razmišljanju, potem je Autopsy Simulator nekaj zate. Ampak opozorilo igra res ni za vsak želodec. Če te motijo prizori rezanja, krvi ali telesnih tekočin, potem je mogoče boljše, da igraš kaj drugega.
Če pa iščeš akcijo, strelske prizore ali napeto grozljivko, tega tukaj ne boš našel. Autopsy Simulator je počasna, premišljena in predvsem čustvena pot skozi temo. Na trenutke se ti bo zdelo, da bi jo moral igrati v dveh delih, ker je preveč. Seveda to mislim kot kompliment.
Zaključek
Autopsy Simulator ni samo igra. Je nekaj, kar ti pokaže, kako krhka je meja med življenjem in smrtjo, razumom in norostjo. Ko zapreš hladilnik in ugasneš luč, te spremlja občutek praznine. Ne zato, ker bi bila igra slaba, ampak ker je bila preveč resnična.
Na PS5 deluje gladko, izgleda odlično in ponuja eno najbolj nenavadnih, a tudi najbolj človeških izkušenj zadnjih let. Ni za množice, ni za tiste, ki iščejo fun igro, ampak za tiste, ki si upajo pogledati tja, kamor večina ne želi.
