Uvod
Ko govorimo o igrah, ki so zaznamovale zgodovino videoiger, so igre Prince of Persia definitivno na seznamu teh iger. Od svojega pervenca je franšiza prehodila zelo dolgo pot – od klasičnih platformerjev pa vse do 3D akcijskih pustolovščin. Seveda smo po več letni tišini dobili ne eno ampak sedaj dve igri, s katerimi so razvijalci in publisherji želeli obuditi staro klasiko. Tokrat je igro razvil neodvisni studio Evil Empire pod taktirko Ubisofta.
Rezultat tega sodelovanja je igra The Rogue Prince of Persia. To je igra, ki nas navdaja z novo energijo in nas želi navdušiti skozi sodoben roguelite pristop. Namesto neke linearne zgodbe smo dobili dinamično generirano izkušnjo, kjer je vsaka smrt nov začetek in priložnost za napredek.
Svet v razsulu
Dogajanje igre je postavljeno v neko alternativno zgodovinsko različico starodavne Perzije, kjer se delno resnični zgodovinski elementi prepletajo z mitološkimi in fantazijskimi motivi. Osrednje prizorišče je mesto Ctesiphon, nekoč veličastna prestolnica, zdaj v razsulu zaradi invazije barbarskih Hunov, ki jih vodi skrivnostni in temačni kralj Nogai.
Hunom ni dovolj, da le fizično uničijo vse pred sabo ampak je njihova vojska dodatno prežeta s temno magijo, ki izkoristi duhovno energijo padlih borcev. Mesto je razdeljeno na več biomov oziroma delov, vsak s svojo zgodbo, sovražniki in atmosfero.
Vi kot glavni igralec prevzamete vlogo mladega princa, ki je edini preživeli član kraljeve družine. Njegova identiteta ni določena oziroma bi lahko rekli, da ste vi osebno njegova identiteta. Ste karakter, ki se dokazuje skozi neuspehe in ponovne poskuse. Kot že rečeno je vsaka smrt nov začetek in ne le za ponovni poskus zaključka igre ampak tudi nova priložnost za razumevanje igre, zgodbe in na splošno celotne atmosfere igre.
Pripoved skozi fragmente
The Rogue Prince of Persia nima klasične linearne zgodbe ampak celotna igra uporablja sistem miselnega zemljevida, ki beleži različna dogajanja tekom igre. Naj si bodi različne pogovore z NPCji, najdene artefakte, vpoglede v preteklost in še mnogo več. Sistem je všečen in vam omogoča, da si sami sestavite zgodbo. Zgodba se ne vsiljuje v vas ampak se vam razkriva postopoma in vas še dodatno nagradi, če ste pripravljeni raziskovati in povezovati fragmente dogajanja.
Glavni antagonist te igre je pa temni čarovnik, kralj Nogai, ki je sklenil pakt z neznano entiteto, da bi lahko imel moč nad vsem, kar je živo in mrtvo. Njegova vojska je temačna, prepletena s črno magijo in je tudi njegovo orodje njegove osebne volje. Tukaj bi se mogoče malo ustavil, ker določeni deli zgodbe bi vas lahko šokirali in da vam ne izdam preveč bo pametno, da sami raziščete dogajanje.
Parkour in gibanje – srce igre
Ena izmed bolj izstopajočih elementov igre je definitivno njen tekoč in odziven sistem gibanja, ki večinoma temelji na parkourju. To so značilni deli vseh iger v seriji Prince of Persia. Lahko tečete po stenah tako horizontalno kot vertikalno, skačete z ene stene na drugo. V zraku je možno tudi spreminjanje smeri in s tem omogoča igra tudi izmikanje napadom z elegantnimi sunki vašega telesa. Izvajate lahko različne kombinacije v povezavi z gibanje – tako v obrambi, kot v napadu. Gibanje je ključni del bojevanja in preživetja. Veliko je sovražnikov, ki od vas zahtevajo različno taktiko napadanja.
Sam boj v igri je dokaj hiter, in taktičen. Pomembno je da razumete napade sovražnikov in njihov časovni okvir v katerem imate čas, da se jim izmaknete ali pa jih pokončate. Orožja so različna in s tem tudi malenkost različni osnovni napadi, ki mogoče niso nič posebnega ampak tekom igranja se, kar malo pozabi na to, ker je igra tako izpopolnjena v vseh vidikih, da je tukaj tisto »manj je več« primerno. Lahko streljate od daleč, ki od vas zahteva, da imate na voljo recimo temu »metke«. To si priborite tako, da redno delate škodo vašim sovražnikom od blizu z osnovnimi ali manj osnovnimi napadi. Vsako orožje ima nek svoj tempo, doseg in učinek. Vse to spodbuja, da eksperimentirate in kombinirate različne vrste orožij in njihove kombinacije tudi preizkusite.
Ročno narisana perzijska fantazija
Evil Empire se je pri oblikovanju sveta The Rogue Prince of Persia odločil za izgled ročno narisanega 2D sloga, ki združuje tradicionalne perzijske umetniške motive z modernim grafičnim pristopom. Igra je vizualno res osupljiva in izstopa, kot svet, ki živi ampak je hkrati temačen in mrtev. Vsak delček sveta ima bogato barvno paleto, ki poudari vsak delček bioma, ki ga obiščete. Poleg tega so se razvijalci res potrudili, da je ozadje kar se da detajlno in tako še na nek drugačen način pripovedujejo zgodbo in dogajanje znotraj nje. Animacije so tekoče, gibanje vašega karakterja je izjemno fluidno in nikoli tekom igranja nisem imel občutek, da se bi lahko ta fluidnost končala. Na splošno je dizajn nekaj posebnega, ki me je res očaral in si želim še več tega v prihodnosti.
Zvočna podlaga in učinki
Pri zvoku sem imel mešane občutke, ki jih še danes ne znam pojasniti. Glasba je primerna, dinamična in bogata, ki lepo sodeluje z dogajanjem tekom igranja. Ambient glasbe je primeren tako v akcijskih predelih kot tudi v umirjenih in meditativnih predelih kjer je dogajanje mogoče za trenutek malo bolj upočasnjeno. Razvijalci so bili natančni z zvočnimi učinki, kar je dobro saj dejanske glasovne igre ni. Torej celotno dogajanje se dogaja v »tišini«, ki ni nujno tišina. Občutki ob različni glasbi, dogajanju in seveda razvijanju zgodbe so lahko glasnejši kot katerakoli glasovna igra. V igri imamo samo besedilne dialoge, ki nam tudi na tak način podajajo vso zgodbo in dogajanje. Lahko bi se reklo, da to pripomore k večji mističnosti in svobodni interpretaciji za vsakega posameznika ampak sem osebno še zmeraj igralec, ki ima raje glasovno igro.
Zaključek
The Rogue Prince of Persia predstavlja drzno in svežo reinterpretacijo franšize, ki je v marsikaterih srcih nekaj posebnega in pustolovskega. Igra je uspela združiti dinamično parkour gibanje, taktično bojevanje in bogato estetiko, kar ustvarja neko neverjetno izkušnjo. Čeprav igra nima klasične pripovedne strukture in na žalost tudi ne glasovne igre pa to nadomesti s pametno postavljenimi fragmenti zgodbe, ki se tekom igranja počasi razkriva.
