Ko sem prvič naletela na napovednik Echoes of the End, sem dobila tisti občutek, ki ga nimam pogosto, da bo to nekaj posebnega. Ne samo še ena akcijska igra, ampak nekaj, kar združuje osebno zgodbo, fantazijski svet in tisto atmosfero, ki ostane v tebi še dolgo po tem, ko odložiš kontroler. Islandija kot navdih, skrivnostna junakinja in temen, skoraj mitološki svet…vse to je delovalo, kot da bo šlo za močno izkušnjo. In zdaj, ko sem jo dejansko imela možnost igrati, lahko rečem, da Echoes of the End res dostavi . Ni popolna, ima svoje napake, ampak je nekaj, kar me je pustilo razmišljati še dolgo potem, ko se je zgodba zaključila.
Zgodba in atmosfera
V središču igre je Ryn, mlada ženska z redkimi sposobnostmi manipuliranja materije. Nekaj med magijo in surovo silo narave. Njeno življenje se obrne na glavo, ko izgubi brata, kar jo pahne v nevarno potovanje čez svet Aem. Čeprav je to osnovna motivacija, igra hitro pokaže, da gre za precej več. Ne gre samo za reševanje nekoga, ampak za iskanje identitete, sprejemanje odgovornosti in razumevanje sveta, ki skriva več skrivnosti, kot si jih sprva lahko predstavljaš.
Ryn spremlja Abram Finlay, raziskovalec, ki ji pomaga preživeti v svetu, kjer so vsi proti tebi. Kar mi je bilo pri njunem odnosu najbolj všeč, je to, da se počasi razvija. Od previdnega sodelovanja do iskrenega zaupanja. Dialogi so dobro napisani, z občutkom za tišino in za trenutke, ko ni treba reči ničesar, ker okolica pove vse. To naredi igro bolj človeško, bolj realno.
Atmosfera pa je tista, kjer igra res blesti. Aem je fantazijski svet, ampak ga takoj začutiš kot nekaj otipljivega. Ko stojiš na robu pečine in veter brije čez zasnežene prelaze, imaš skoraj občutek, da ti bo zmrznil nos. Ko se znajdeš v vulkanski dolini, kjer lava bruha iz zemlje, dobesedno začutiš napetost in nevarnost. Svet ni samo kulisa, je aktiven del zgodbe.
Igranje
Igra je akcijska pustolovščina v tretji osebi, kar pomeni mešanico bojevanja, raziskovanja in ugank. Boj mi je bil presenetljivo všeč . Ni tisti klasični button mashing, ampak zahteva nekaj taktike. Ryn zna uporabljati meč, ampak njene sposobnosti z magijo naredijo spopade res zanimive. Najprej se naučiš enostavnih trikov, kot je vlečenje predmetov nase ali ustvarjanje ščita, potem pa se nabor razširi. Vlečeš sovražnika čez pol bojišča, ga vržeš v zrak in nato končaš s kombinacijo napadov. Ko ti vse to steče, je boj res zadovoljiv.
Sovražniki so dovolj raznoliki, da te prisilijo v prilagajanje. Ni dovolj, da mahaš z mečem. Nekateri imajo ščite, drugi uporabljajo magijo, spet tretji pa znajo izkoristiti teren. In tu pridejo do izraza Rynine moči, saj jih lahko uporabiš za manipulacijo okolja, ne samo za direkten boj.
Raziskovanje je deloma linearno, ampak igra vseeno ponudi dovolj razlogov, da se ne držiš samo glavne poti. Tu in tam so skriti predmeti, skrivne poti in uganke, ki so smiselno vpete v okolje. Uganke niso pretežke, ampak lepo razbijejo tempo. Enkrat moraš premakniti most z gravitacijo, drugič uporabiti iluzijo, da zavedeš stražarja. Nič revolucionarnega, a ravno prav, da ne postane monotono.
Svet Aem
Če bi morala izpostaviti samo eno stvar, ki mi je ostala v spominu, potem je to svet igre. Aem je navdahnjen z islandsko pokrajino in to se vidi na vsakem koraku. Snežne nevihte, ki ti zaprejo pogled na tri metre, megleni gozdovi, kjer ne veš, ali je senca za drevesom človek ali zgolj privid, pa vulkanske pokrajine, kjer se zemlja trese pod nogami. Vse deluje čudovito in resnično.
Vremenski efekti niso samo vizualni trik, ampak vplivajo na razpoloženje prizorov. En trenutek hodiš skozi idiličen sončni zahod, naslednji trenutek te ujame nevihta in vse postane grozeče in neprijazno. To je nekaj, kar igra res obvlada. Sprememba razpoloženja skozi okolje.
Tehnična plat
Ker igra teče na Unreal Engine 5, izgleda noro dobro. Teksture, svetloba, obrazi likov, vse je na ravni, ki jo pričakuješ. Obrazi še posebej izstopajo, ker so čustveni trenutki podprti z odličnimi animacijami. Včasih se zdi, kot da gledaš film, samo da držiš kontroler v rokah.
Glasba in zvok pa vse skupaj dvigneta še višje. Glasbena podlaga se prilagaja dogajanju. Nežne, skoraj otožne melodije v mirnih trenutkih in udarne orkestralne kompozicije, ko se spopadi zaostrijo. Glasovna igra je top, še posebej Rynina igralka, ki zna preklapljati med močjo in ranljivostjo.
Ni pa vse popolno. Kamera včasih dela preglavice, predvsem v bojih v zaprtih prostorih. Poleg tega bo komu verjetno linearna struktura igre delovala omejujoče. To ni Elden Ring ali The Witcher, kjer se izgubiš v odprtem svetu. Ampak če igro vzameš za to, kar je, torej pripovedno izkušnjo, to ni tak problem.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Echoes of the End prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Čudovit, avtentičen svet, ki izgleda kot živ
- Zanimiva glavna junakinja in dober razvoj likov
- Boj, ki združuje meč in magijo, je zabaven in zadovoljiv
- Uganke lepo dopolnijo tempo igre
- Glasbena podlaga in glasovna igra na visoki ravni
- Atmosfera, ki se zažre pod kožo
Slabosti
- Kamera v boju je lahko nadležna
- Boj včasih ne registrira udarcev
- Linearna struktura ne bo všeč vsem
- Nekateri deli zgodbe so malce predvidljivi
- Tu in tam kak tehnični hrošč
Zaključek
Echoes of the End je ena tistih iger, ki jih ne ocenjuješ samo po mehanikah, ampak po občutku, ki ga pusti za sabo. In občutek je močan. Ni popolna, daleč od tega. Ampak ima srce, atmosfero in zgodbo, ki te potegne vase. Ryn je junakinja, ki se je spomniš, Aem pa svet, ki bi ga rada raziskala še naprej.
Če ti je všeč akcijska pustolovščina, ki ni samo brezglavo klanje, ampak ti da čas, da zadihaj, da opazuješ in razmišljaš, potem je to igra, ki jo moraš poskusiti. Echoes of the End je zgodba o poti. Pa naj bo to pot čez zasnežene gore ali pot vase. Sama sem resnično uživala ob igranju in jo priporočam vsakomur, ki ima rad kakovostne zgodbe.
