Čeprav so me Five Nights at Freddy’s igre skozi leta bolj kot ne izmenično privlačile in odbijale, priznam, da ima celotna franšiza poseben talent za vznemirjanje – ne le s cenenimi jumpscarei, ampak z bolj podtalnim, psihološkim nelagodjem. A Into the Pit je nekaj povsem drugega. Ne gre le za novo igro – gre za premik. Tokrat nas FNaF ne zaklene v sobo z varnostnimi kamerami, temveč nas vrže v srhljivo platformersko pustolovščino z izdatnim odmerkom nostalgije, časovnega potovanja in tiste klavstrofobične groze, ki jo znamka že dolgo tako uspešno goji.
Zgodba
Oswald je povprečen, rahlo otožen dvanajstletnik, ki nekega poletnega dne skupaj z očetom obišče staro, skoraj pozabljeno arkadno dvorano. Med vsemi pokvarjenimi stroji najde enega, ki še deluje. Usedeti se nanj pa pomeni mnogo več kot le partijo igre – pomeni padec skozi čas.
Igra nas popelje v leto 1985, v mračno verzijo Freddy Fazbear’s Pizzerije. A to ni čaroben, nostalgičen kraj – je prostor, kjer animatroniki niso zgolj mehanske igrače, ampak pošasti, ki nekaj vedo o preteklosti… in tudi o prihodnosti. Oswald se hitro zave, da to potovanje skozi čas ni brez posledic – ne za njega, ne za svet okoli njega. Ko se realnosti začnejo prepletati, se tvoj mir razbije v drobce.
Kar mi je bilo posebej všeč, je, da zgodba črpa iz istoimenske kratke zgodbe zbirke Fazbear Frights, a jo priredi v nekaj interaktivnega in napetega. Je temačna, a dovolj jasna, da te vleče naprej, tudi ko bi najraje odložila konzolo in si oddahnila. In ta občutek – ko ti je nelagodno, a vseeno ne moreš nehati igrati – je morda največ, kar si grozljivka lahko želi doseči.
Igranje
V nasprotju s prejšnjimi FNaF igrami je Into the Pit 2.5D akcijska pustolovščina s platformerskimi elementi. Kontroliraš Oswalda, ki raziskuje tako sedanjost kot preteklost, skače po stopnicah, pleza po lesenih odrih, aktivira stikala in se – najbolj srhljivo – skriva pred animatroniki, ki ga preganjajo skozi temne kotičke pizzerije.
Tisti najbolj grozeči med njimi je Pit Bonnie – zlovešč, skoraj demoniziran zajec z votlim pogledom in gibanjem, ki bi še najbolj pogumnemu igralcu pognalo kri v žile. Skrivalne sekvence so izjemno napete. Ko slišiš, da nekaj škrtne, te zajame panika, in hitro iščeš najbližjo omaro, mizo ali temen kot. Igra te prisili, da ostaneš zbran, tudi ko ti srce razbija.
Poleg tega pa Into the Pit ni le skrivalnica. Skozi igro rešuješ preproste uganke, raziskuješ okolico, zbiraš kovance in predmete, ki počasi razkrivajo širšo zgodbo. Ni kompleksno, a je ravno pravšnje, da razbije napetost med bolj intenzivnimi deli.
Zanimivo je tudi prehajanje med časovnima linijama. Ko Oswald v sedanjosti najde določen predmet ali sproži dogodek, to vpliva na preteklost in obratno. Gre za znan koncept, a tukaj zelo lepo umeščen v srhljiv kontekst. Nisi več samo v nevarnosti – si tudi njen vzrok.
Vizualna podoba in zvok
Grafično gre za zelo stilizirano igro z močnim retro občutkom – stari plakati, blede barve, lesketajoči arkadni stroji in plesni avtomati iz prejšnjega stoletja. Preteklost je vizualno topla, a srhljiva, sedanjost pa hladna in prazna. Ta kontrast deluje odlično in še bolj poudari občutek, da si z vsakim korakom bližje nečemu, česar raje ne bi odkrila.
Zvok je tu eno najmočnejših orožij igre. Škripanje kovine, oddaljeni robotski koraki, zatohla tišina v arkadi – vse to deluje kot nekakšna simfonija groze. Ni toliko o glasni glasbi kot o praznih zvočnih prostorih, kjer vsak zvok šteje. In ko zaslišiš kovinski vrisk Pit Bonnieja… prepozno je že.
Prednosti in slabosti
Kot vsaka igra ima tudi Five Nights at Freddy’s: Into the Pit prednosti in slabosti. Pa si jih oglejmo.
Prednosti
- Zelo močna in napeta atmosfera, ki te ves čas drži v napetosti.
- Unikaten FNaF pristop, kjer nisi več zgolj čuvaj, ampak aktivni udeleženec zgodbe.
- Dober preplet zgodbe in igranja, z zanimivimi časovnimi skoki.
- Zvočno dovršeno, prava nočna mora v slušalkah.
- Solidna dolžina za Switch igro – okoli 6–7 ur igranja, če raziskuješ temeljito.
Slabosti
- Kontrole so na trenutke malo lesene, predvsem pri skokih in hitrem izmikanju.
- Checkpoint sistem je lahko frustrirajoč, ker te ob smrti pogosto vrže kar nekaj minut nazaj.
- Animacije včasih ne delujejo tekoče, kar rahlo moti pri napetih sekvencah.
- Nekatere uganke so prelahke ali ponavljajoče, in lahko delujejo kot mašilo.
Zaključek
Če si oboževalka ali oboževalec FNaF serije, ti je odgovor jasen: Into the Pit ti bo dal točno to, kar si iskala – nekaj starega, nekaj novega, nekaj grozljivega. Za tiste, ki iščejo manj stresno igralsko izkušnjo, pa zna biti igra malce preveč intenzivna – tudi zaradi skokovitih prehodov in vedno prisotne nevarnosti.
A če ti je srce pripravljeno in če te ne moti, da te med igro konkretno zgrabi za vrat, potem je Five Nights at Freddy’s: Into the Pit izvrsten primer, kako lahko franšiza naredi korak naprej brez da bi izgubila svojo identiteto.
Če te že ob misli na stare arkadne naprave zmrazi, potem bo Into the Pit zate kot ustvarjen. In ne pozabi: nekateri stroji ne potrebujejo žetona, da začnejo delovati – potrebujejo le, da pogledaš vanje.
