Ko sem prvič naletel na Morbid Metal, sem pričakoval še enega od mnogih indie poskusov akcijskih roguelite iger. A že po nekaj minutah igranja demota sem vedel, da gre za nekaj drugačnega. Ta igra je surova, hitra in brezkompromisna – kot bi se Nier: Automata in DOOM Eternal združla v cyberpunk areno smrti.
Že prvi udarci z mečem so mi dali občutek, da se tukaj nekaj dogaja na bolj instinktivni, intenziveni ravni. Igra me ni spraševala, če sem pripravljen – samo vrgla me je v boj, naj se znajdem. In ravno zaradi te neposrednosti me je tako hitro posrkala vase.
Ena duša – štirje obrazi
Ključna posebnost igre je zmožnost preklapljanja med štirimi različnimi liki – vsak s svojo hitrostjo, slogom in orožjem. V trenutku lahko zamenjaš identiteto in taktiko, kar omogoča tekoče, skoraj plesno gibanje po bojišču.
Z vsakim bojem postajaš boljši, ne zato ker bi nabiral izkušnje, temveč ker se učiš sistema – vzorcev, zamahov, zamikov. Igra te sili v stalno gibanje, nenehen ritem akcije. Ko ti gre dobro, je občutek skoraj ekstatičen.
Vzdušje – digitalni pekel
Estetika igre je trda, hladna in brutalna. Svet je sestavljen iz kovinskih ploščadi, lebdečih otočkov in digitalne distopije, kjer vse vibrira v rdeče-modri svetlobi. Vse to ustvarja občutek, da si izgubljen v digitalnem peklu prihodnosti.
Ni zgodbe v klasičnem smislu – vsaj v demotu ne – a atmosfero kljub temu začutiš. Si nekaj, kar ne pripada več človeškosti. Si stroj. In v tem svetu preživiš samo, če ubijaš hitro in učinkovito.
Glasba, ki žene kri
Zvok v igri je skoraj tako pomemben kot vizualna podoba. Težki sinti, industrijski ritmi in elektronska zvočna zmeda te potisnejo naprej, še preden sploh veš, kaj te je zadelo. To ni igra, kjer se usedeš in uživaš – to je adrenalinski maraton.
Zvoki menjave likov, eksplozij in udarcev imajo svojo težo in ritem. Glasbena podlaga ni le ozadje – je glavni motor tvoje akcije.
Roguelite elementi – vsaka smrt nekaj pomeni
Kot pri večini roguelite iger, je tudi tukaj smrt del procesa. Demo sicer ponuja le omejen nabor nadgradenj, a sistem nakazuje obetavno globino. Vsakič, ko umreš, se nekaj naučiš. Napreduješ z znanjem – ne s številkami. Sistem napredovanja je eleganten in tiho inteligenten – ni poplave ikon, ni vmesnikov, ki bi te vlekli stran od igre. Vse poteka naravno. Igra te ne vodi za roko – moraš jo začutiti, moraš si izboriti napredek.
Tehnično gledano…
Za demo je igra presenetljivo gladka. Boji so tekoči, učinki odzivni. Tu in tam se zgodi kakšen vizualni hiccup, morda zmeden hitbox, a to ni nič nenavadnega za preizkusno različico. Pomembno je, da občutek deluje – in deluje odlično. Igra deluje na srednje visoki stopnji optimizacije.
Zagonetni potencial
Čeprav gre za demo, se v njem že skrivajo zametki nečesa veliko večjega. Vsaka nova arena, vsak nasprotnik in vsak košček sistema nadgradenj namigujejo na bogat svet, ki ga bomo morda šele zares spoznali v polni različici.
Vprašanja, kot so: kdo si? Zakaj obstajaš? Kaj je ta svet? – visijo v zraku. A morda je to tudi namen – da se najprej naučimo preživeti, šele nato razumeti. Prav v tej praznini, v odsotnosti klasične pripovedi, se poraja največ radovednosti.
Zaključek
Morbid Metal (Demo) je neusmiljeni balet, kjer vsak gib šteje in vsaka napaka boli. Ne ponuja ti veliko razlage ali usmiljenja – vrže te v areno in pravi: »Pokaži, kaj znaš.« A prav v tej brutalnosti in hitrosti je njegova moč.
Je igra za tiste, ki obožujejo natančnost, izziv in stil. V dobi, kjer veliko iger igra na varno, je lepo videti nekaj tako surovega, iskrenega in hkrati elegantno brutalnega.
Če iščeš nekaj, kar te bo stisnilo v kot in prisililo, da razmišljaš s prsti, ne z možgani – potem je Morbid Metal natanko to, kar potrebuješ.
In ne pozabi – v tej igri si lahko štiri osebe hkrati. Vprašanje je le, ali boš znal iz vsake iztisniti maksimum.
