Ko sem prvič slišal, da bo Spirit of the North dobil nadaljevanje, sem bil hkrati radoveden ampak malo skeptičen. Čeprav prvi del ni bil brez napak je imel svojo zanimivo unikatnost. Sedaj pa imamo pred sabo Spirit of the North 2, ki ohranja tisti mirni ton prve igre, a ga razširi v vseh smereh: večji svet, bolj globja zgodba in boljša vizualna izkušnja.
Zgodba brez besed.
Vnovnič prevzamemo vlogo rdečega lisjaka ampak tokrat pa nam družbo dela modra vrana, ki je bolj kot naša pomočnica spremljevalka. Skupaj z njo potuješ po svetu, ki ga je uničil šaman Grimmir. Njegovo prekletsvo je ujelo legendarne, čuvaje, naloga našega dueta pa je da jih osvobodiva ter s tem vrnema svet v ravnovesje.
Najbolj zanimivo pri zgodbi je to, da se odvija, brez enega samega izgovorjenega stavka. Brez kakšnih dialogov, brez besed. Vse kar se dogaja se pove skozi gibanje, okolico, svetlobo ter glasbo. Včasih imaš občutek, kot da gledaš animirani film, v katerem si sam glavni igralec ampak te dobeden ne vodi.
Svoboda raziskovanja
Svet je izjemno bolj obširen kot pa v prvi različici. Razdeljen je na več pokrajin – gozdove, zasnežene planjave, kamnite ruševine – in vsaka skriva v sebi nekaj posebnega. Kot igralec imaš popolno svobodo potovanja in počutek da res raziskuješ nekaj kar je zapušeno, ampak je polno skrivnosti. Vsaka izmed teh regij vsebuje svoje uganke, skriute predmete in skrivnostne poti, ki ti res dajo občutek nagrade, ko jih le odkriješ brez pomoči zemljevida ali označb.
Lisjak skozi igro pridobiva različne sposobnosti, ki ti odpirajo nove poti. Dvojni skok, drsenje po pobočjih, pa tudi duhovne moči, s katerimi aktiviraš starodavne naprave ali zdraviš pokvarjene entitete. Te sposobnosti se odklepajo naravno – brez sistema izkušenj, brez točk. Tako kot vse v tej igri – subtilno, skoraj neopazno.
Vrana, ki zna več kot le leteti
Modra vrana, ki te spremlja, ni le estetski dodatek. Lahko jo pošlješ, da ti prinese oddaljene predmete, odklene poti, ali celo zmede sovražnike. Čeprav igra ni borbeno usmerjena, nekaj nevarnosti vseeno obstaja – a nikoli v ospredju. Vrana poskrbi, da se počutiš manj samega, in pogosto sem se zalotil, da sem jo zgolj opazoval, kako leti nad mano ali sedi na lisjakovem hrbtu. V tem tihem partnerstvu je nekaj res toplega.
Igra je narejena v Unreal Engine 5, in to se vidi. Refleksije, svetlobni prelivi in detajli v pokrajinah so neverjetni. Medtem ko tečeš čez zasneženo dolino in se sončni žarki odbijajo od zamrznjenih skal, bi lahko brez težav pozabil, da igraš – in začel zgolj gledati.
Glasba? Preprosto čudovita. Mirna, a čustvena. Prilagaja se dogajanju in pogosto izzove občutke, še preden jih uresniči dogajanje na zaslonu. Zvok vetra, koraki v travi, rahlo šumenje v ozadju – vse je tam z razlogom.
Izzivi, ki niso frustracija
Uganke v igri niso pretežke, a so dovolj raznolike, da te ne dolgočasijo. Pogosto boš moral povezati sposobnosti, lokacijo in logiko, da odkleneš pot naprej. Nekatere misije vključujejo iskanje duhov čuvajev, druge zahtevajo, da z duhovno energijo “očistiš” zatemnjene elemente narave.
Všeč mi je bilo, da igra ne kaznuje z napakami. Če zgrešiš skok, te le prestavi nazaj. Ni panike, ni vmesnih zaslonov – le ponoven poskus. S tem igra ohrani svoj meditativni tempo, brez da bi postala dolgočasna.
Igra žal ni brez težav. Na konzolah se lahko pojavijo rahli padci fpsa, včasih tudi manjši “glitchi” pri animacijah. Zvok v določenih prizorih ni vedno popolnoma usklajen. A nič od tega ni kritično in pravzaprav sem večino teh stvari opazil le zato, ker sem bil zelo pozoren in kritičen. V glavnem je izkušnja zelo tekoča.
Zaključek
Spirit of the North 2 ni igra, ki bi te silila v akcijo ali te prepričevala s številkami. Je počasna, tiha, a izjemno lepa izkušnja. Ponuja ravno prav izziva, da te drži v pogonu, in ravno prav svobode, da ne deluje linearno. Je igra, ki jo igraš zaradi občutka – in ko končaš, ti ostane nekaj več kot le še ena preigrana zgodba.
Če ti je bila všeč prva igra ali če si ljubitelj iger, kot sta Journey ali Ori and the Blind Forest, potem bo Spirit of the North 2 zagotovo nekaj zate. Včasih so najbolj glasne zgodbe prav tiste, ki so povedane brez besed.
