Če si odraščal ob platformskih igrah iz 90-ih, kot sta The Jungle Book ali Aladdin, potem ti bo The Cub vzbudil tisto znano nostalgijo – a jo bo hitro obrnil na glavo. Ta igra je obenem poklon preteklosti in oster komentar naše prihodnosti. Je estetsko izpiljena, čustveno nabita in polna tihih, a glasnih vprašanj o človeštvu, naravi in privilegijih.
Svet v The Cub ni več tak, kot ga poznamo. Ljudje so ga uničili – podnebne spremembe, vojne, pohlep. Toda namesto da bi se soočili s posledicami, so se najbogatejši preprosto odločili pobegniti – zgradili so kolonije na Marsu in za sabo pustili tiste, ki niso imeli dovolj denarja ali vpliva. Eden od teh “pozabljenih” je naš protagonist – mali deček, znan preprosto kot Cub.
Njegova zgodba se začne, ko elitni astronavti iz “novega sveta” po naključju odkrijejo, da je še živ. V trenutku postane tarča – ne kot čudež, ampak kot redkost, kot nekaj, kar bi radi ujeli, preučili, mogoče celo izkoristili. Sledi mu lov, beg in potovanje skozi ostanke starega sveta. Zgodba se odvija brez klasičnih dialogov – pripoveduje se s slikami, radijskimi sporočili in simboliko. In ravno v tej tišini The Cub pove več kot marsikatera igra s stotinami vrstic dialoga.
Ena največjih odlik igre je njen umetniški slog. Ročno risana grafika je barvita, a zadržana. Svet je čudovito propadel – vidimo zarasle stavbe, opustošene šole, ostanke oglasov, trgovin, vsega, kar smo nekoč jemali za samoumevno. Vse to je prikazano s presenetljivo toplino, skoraj poetično. Barvne palete se prilagajajo razpoloženju vsakega poglavja – od toplih oranžnih sončnih zahodov do hladnih sivih ruševin.Animacije so tekoče, liki so karizmatični, še posebej naš Cub – njegov način gibanja, opazovanja sveta, odzivanja na okolico daje liku karakter brez ene same izgovorjene besede.
Zvočna podlaga je pravo zvočno potovanje. Igra vključuje fiktivno radijsko postajo iz Marsa – DJ prižiga eklektično mešanico synthwavea, ambientalne glasbe, klasičnega rocka in občasno tudi “čudne reklame” ali novice, ki dodatno gradijo svet. Glasba ni le ozadje – pogosto postane del izkušnje, ki določa tempo igranja in čustveno globino trenutka.
Zvočni učinki so minimalistični, a premišljeni. Včasih boš slišal le šelestenje listja, porušene strukture, oddaljen udar strele. Ta tišina ni prazna – govori, diha.
Na prvi pogled je igranje preprosto – skoki, plezanje, izmikanje nevarnostim. Toda vsaka stopnja uvaja nove elemente, preizkuša tvojo odzivnost, potrpežljivost in radovednost. Nivoji niso linearni – pogosto se splača raziskovati stranske poti, kjer se skrivajo dodatni koščki zgodbe ali simbolni artefakti preteklosti.
Izzivi so mestoma precej napeti – igra ne deli milosti. Nimaš orožja, nimaš nadnaravnih moči. Si le otrok v svetu, ki mu ni več prijazen. In prav v tej ranljivosti se skriva moč izkušnje.
Kontrole so natančne, odzivne, čeprav boš pri nekaterih segmentih verjetno stisnil zobe – ne zato, ker bi bile slabo narejene, ampak ker igra pričakuje, da boš pozoren. Ne bo te vodila za roko – ampak ko ti uspe, je občutek izjemno zadovoljujoč.
The Cub ni le zgodba o dečku, temveč ogledalo našemu svetu. Skozi propadle billboarde, ostanke reklam, posmehljive radijske oglase in posnetke “elit” igra subtilno, a ostro kritizira sodobno potrošniško družbo, podnebno ignoranco, razslojevanje in bežanje pred odgovornostjo. Brez pridiganja. Samo s pametno simboliko in dovolj prostora, da si igralec sam postavi vprašanja.
