Dawn of Ragnarok! Na papirju je obljuba razširitve čudovita, da se poglobimo v nordijsko mitologijo, obljuba, da bo resnično raziskala eno najbolj zanimivih idej, ki jih pusti zgodba Assassin’s Creed Valhalla, in sicer to da, bo Eivorju dala moč bogov. V realnosti je to večinoma nespremenjen odsek igranja iz Valhalle, oblečen v čarobno igro ter potovanje skozi Devet kraljestev. Zamenjava evropskih kraljev z velikani in škrati ne spremeni dejstva, da so vse trenutne pustolovščine, plenjenja in bojevanja popolnoma enaka, kot so bili v približno 80 urah Valhalle pred tem. Kako dodati povsem nov nabor nadnaravnih sposobnosti, brez da bi se karkoli občutilo novo ali drugačno? Težko, kar je razvidno tudi v tej razširitvi.
V Dawn of Ragnarok, tretji razširitvi Valhalle, igramo kot poznan lik iz Valhalle Eivor – tokrat v rekonstrukciji starodavnega vikinga s pomočjo ANIMUSa – ampak gremo še malo globlje – zdaj igramo našega junaka/junakinjo, ki je rekonstrukcija našega genetskega dednega spomina, in ko jo igramo, se ta zadene s halucinogenimi gobicami, da podoživi globok trip in duhovno rekonstrukcijo življenja bogov njihove kulture. V glavni igri vidimo, da Odin na Eivorjevo uho šepeta vse bolj paranoične stvari vsakič, ko se izvede novo in bolj bizarno razkritje o resnici njihovega sveta, kar je izpadlo super kul, vendar je tukaj zgodba veliko manj poetična. To je zgodba o Havijevem (beri: Odinovem) prizadevanju, da bi svojega sina Baldurja rešil pred ognjenim demonom Surturjem.
To je zgodba, ki je večinoma standardna cena za to serijo, zlasti za Vahallauniversa. Liki so dobro realizirani. Surtur, njegovi otroci in njegova žena stojijo kot sovražniki na poti k vašemu končnemu cilju, vendar imajo vsi svoje motive in včasih zapletene medsebojne odnose, zaradi katerih se vsi zdijo bolj povezani kot vaš navaden hudobec. Prvotni prebivalci Svarfenheima, škrati, so tako raznoliki v obnašanju in mnenjih, kot je to za pričakovati od skupine ljudi, katerih realma ne zasedata ne ena ampak dve različni frakciji velikanov: nekateri se želijo boriti, nekateri želijo držati glavo navzdol in preživeti. Vsak ima svoje mnenje o tem, kaj pomeni prisotnost Odina pri njih, in ugotovil sem, da je klepetanje z domačini ter zbiranje informacij, če nič drugega, izredno zabavno, ker je zgodba dobro spisana.
Novi realm škratov je dobesedno napolnjen z vsemi stvarmi, ki bi jih našli v mitih in bajkah ter starodavnih pripovedih. Velik del zemlje je videti tako zelen in lep kot številne lokacije v Angliji, z občasnim ogromnim kipom škratov ali velikansko goro iz čistega zlata. Stvari postanejo včasih bolj čudne, ko začnete videti ogromne kamne, ki lebdijo v zraku, ali kakšno gorečo drevesno korenino, ki se plazi po nebu. Rezultat je spokojna, a občasno kaotična pokrajina, ob kateri se počutimo edinstveno med miljami in kilometri zemlje, ki jo je Eivor prepotoval do te točke in to je za UBISOFT nekaj res edinstvenega – znajo delati odprte svetove.
Na žalost boste v regijah Svarfenheima počeli večinoma iste stvari, kot ste jih počeli že leto in pol. Odpiranje zemljevida ter iskanje ciljev se niti malo ne spremeni, čeprav igraš Odina, ki je Bog bogov v njihovem pantheonu ter sarkastično Bog, ki pozna vse skrivnosti. Izgleda, da je zemljevid Valhalle prevelik tudi za njega. Nove uganke, ki temeljijo na svetlobi, so le redke. Dogodki v odprtem svetu se vračajo iz osnovne igre, vendar ostajajo majhne različice stranskih nalog, ki so neskladne po kakovosti in nagradi, ki vam jo nagradijo ob zaključku. Najti je treba nove zbirateljske predmete, loviti tudi nove elite, vendar je postopek dokončanja teh nalog enak kot vedno.
Največja in najboljša nova funkcija Dawn of Ragnarok je novi Hugr-Rip, čarobni oprijem, ki vam omogoča, da določenim sovražnikom ukradete moči in jih uporabite kot svoje. To vključuje, da si za omejeno časovno obdobje dodelite velikanske moči ognja ali zmrzali, zaradi česar ste odporni na določene elemente, kar vam omogoči, da se na primer potopite v tokove lave, ne da bi pri tem bili spremenjeni v atomske delce pepela. Omogoča vam tudi, da se preobrazite v sovražnika, da se infiltrirate v taborišča, vendar sem ugotovil, da je ta novost precej hitro minila, saj je res zanimivo le, če vas kampanja prisili, in večinoma predstavlja več težav kot vaša običajna odstranitev nevarnosti s strategijo oz. terminiranjem. Moja najljubša moč izvira iz krokarja in omogoča Eivorju, da se sam preobrazi v ptico in leti čez svet ali doseže taktično ugoden položaj, ne da bi mu bilo treba hoditi po prstih med sovražniki. To pa ne služi samo za zmanjšanje tradicionalnega časa potovanja, ampak nam da drugo perspektivno na svet ter obenem hitrejše premike.
Kar je bilo res osupljivo veliko razočaranje, so bile omejitve teh novo predstavljenih božanskih moči. Naenkrat imate lahko aktivni samo dve in ne morete izbrati tistih, ki jih želite opremiti, s seznama, ampak je cela procedura in sicer, če želite spremeniti svoje aktivne sposobnosti, morate v svetu najti sovražnika, ki jo ima, in mu jo vzeti. Nekaj, kot je moč prikrivanja, je dejansko možno dobiti čisto na vsakem kotičku, druge moči pa so redke in se je težko zanesti na strategijo ter planiranje, kaj bi uporabljal, ker ne veš, ali boš na tega specifičnega sovražnika naletel točno tam, kjer bi specifično moč potreboval. Na primer: čeprav je moč, ki oživlja pobite sovražnike, da se borijo za vas, zelo zabavna za uporabo, sem jo v praksi le redko uporabil samo zato, ker nisem želel iti s celotne poti najti nekoga, ki ima to moč, mu jo vzeti in potem to uporabiti na enem plebu, ki dejansko naredi le kanček moje škode sovražniku v %.
To ni ofenzivna sprememba igre, kot je bila kosa v obleganju Pariza, a je kljub temu zabavna popestritev. Orožje lahko nadgradite tudi na novo božansko raven, ki vam omogoča, da vanj vstavite novo vrsto rune, a kot pri vsem drugem mikroupravljanju, ki ga lahko naredite z opremo v tej igri, lahko greste skozi celotno igro brez, da sploh položite kanček pozornosti na to.
Dawn of Ragnarok nas postavi v svoj čudovit in edistveno izdelan svet z dokaj dobro urejeno zgodbo, ki ima globino, je dobro spisana in dobro zaigrana ter vokalizirana. Vendar pa vse to, kar so obljubljali z naslovom, pade kratko in sicer, ko pride do samega boja in dostavljanja teh božanskih moči igralcu, ki dobesedno ne dajo nekega posebnega občutka, da bi nam vzelo dih ali nas presenetilo v kakršni res nepredvidljivi smeri, pride do vprašanja, ali se jim je mudilo ali pa res niso imeli več idej, kako določene stvari implementirati. Kakorkoli, Dawn of Ragnarok vas bo popeljal s svojo zgodbo skozi devet kraljestev, kjer boste videli res čudovito izdelan svet ter uživali v zgodbi, ampak ne pričakujte preveč, kar se tiče bojev samih.
